Prišli smo do zadnjega dela govora, s katerim Jezus množicam in učencem nagovarja oznanjevanje nebeškega kraljestva: danes poslušamo prispodobi o zakladu in biseru, ki sta si zelo podobni, in prispodobi o mreži, vrženi v morje.
V prvih dveh prispodobah sta na odru dve različni osebi, moški in trgovec: oni so tisti, ki igrajo, vendar niso protagonisti zgodbe. Prava protagonista sta zaklad in biser, ki že s svojo prisotnostjo povzročita dejanja onih dveh. Človek, piše evangelist, najde na njivi zaklad, ki ni njegov; tedaj z veliko modrostjo »skriva«; potem gre ves vesel, proda vse, kar ima, in kupi tisto njivo». Trgovec, ki išče dragocene bisere, ko najde enega »velike vrednosti, gre in proda vse svoje imetje ter ga kupi«. Vedeti je treba – in to je odločilno – da oba prodata vse, kar imata, da bi se lahko polastila zaklada in bisera. V njih ni obžalovanja, ne žrtvujejo se, ampak trgujejo!
Kar se zgodi tema dvema osebama, se zgodi toliko drugim. Pomislimo na Jezusove učence, ki so od njega poklicani zapustili vse in šli za njim (prim. Lk 5,11; Mt 4,20.22); pomislimo na svetega Frančiška Asiškega: postal je revež in se z veseljem odpovedal očetovemu bogastvu, ker je našel »pravo bogastvo«. Sveti Frančišek je z vso dušo iskal »dragoceni biser« in je sprva verjel, da sta slava in časti zaklad življenja; Frančišek ob različnih razočaranjih končno spozna, da je dragoceni biser Jezus Kristus: zato z osupljivo, a povsem logično odločitvijo opusti vse in sledi Jezusu Kristusu ter postane mož veselja in miru.
Hoja za Jezusom torej zahteva takojšen in radikalen odmik. Tisti, ki mu sledijo, ne pravijo: »Odšel sem«, temveč: »Našel sem zaklad«, kajti dragoceni biser in zaklad je Jezus Kristus: kakor pravi Pavel: »Vse to sem mu pustil in ga imel za smeti, da bi pridobil Kristusa« (prim. Flp 3,8).
Na žalost vero zelo pogosto obravnavamo kot breme; vero reduciramo na vrsto prepovedi; o Bogu imamo bolj idejo o gospodarju kot o Očetu. Če kristjan šteje minute, ki jih posveti molitvi, to pomeni, da še ni razumel, da je zaklad njegovega življenja Bog. Boga ni na ulici; Bog ni banalnost, ob katero bi se lahko slučajno spotaknili. Če hočemo srečati Boga, ga moramo iskati z enako gorečnostjo, s katero »jelen hrepeni po tekočih vodah« (prim. Ps 42); če hočemo videti Boga, si ga moramo želeti z enako nostalgijo, s katero »stražarji pričakujejo svetlobo zore« (prim. Ps 130). Da bi začutili močno fascinacijo »zaklada« ali »dragocenega bisera« (ki je Bog), je treba najprej občutiti radikalno revščino in krhkost človeškega stanja: tisti, ki so polni samega sebe ali polni neuporabne krame, zagotovo ne gredo iskat Boga. Pomislimo na bogatega mladeniča, ki se je odzval Jezusovemu povabilu: »Pojdi, prodaj, kar imaš, daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; In potem pridi in hodi za menoj!«, a za to ni imel poguma, zato je »odšel žalosten; v resnici je imel mnogo bogastva« (prim. Mt 19,21-22).
In končno Jezus primerja nebeško kraljestvo »z mrežo, vrženo v morje, ki lovi vse vrste rib«. Kakor plevel raste ob pšenici (glej Mt 13,24-30), tako se lovijo dobre in slabe ribe. To pomeni, da krščansko skupnost sestavljajo svetniki in grešniki, dobri in slabi, ljudje, predani službi evangelija, in na drugi strani nezavzeti ljudje. Ko pa mrežo potegnejo na kopno, se prve poberejo v košare, druge pa vržejo nazaj v vodo. Tako, pravi Jezus, »bo ob koncu sveta. Prišli bodo angeli in ločili hudobne od dobrih ter jih vrgli v ognjeno peč, kjer bo jok in škripanje z zobmi.” (tako malo za smeh: Neka gospa je zavzeto poslušla pridigarja, ki je razlagal to priliko o škripanju z zobmi in je ob izhodu rekla pridigarju – »kako sem potolažena, da ne bom prišla v pekel« – kako to jo vpraša pridigar -»Le zakaj, kaj vidite da nimam zob…«)
Še enkrat nas prilika opozarja, da se bo ta ločitev zgodila šele na sodni dan in da bo odvisno od Boga in od nikogar drugega: če zdaj Oče »naredi svojemu soncu vzhajati nad hudobnimi in dobrimi in pošilja dež pravičnim in krivičnim« (prim. Mt 5,45), ker je potrpežljiv in usmiljen ter noče, da bi se kdo pogubil, ampak raje spreobrnil (prim. 2 Pt 3,9), kdo smo mi, da se postavljamo za sodnike drugih? Medtem ko je čas, bi morali raje razmišljati o spreobrnjenju, da bi pozdravili prihajajoče kraljestvo, pri tem pa se spomnimo besed svetega Avguština: “V zadnjem dnevu se bodo mnogi, ki so mislili, da so notri, znašli zunaj, medtem ko bodo mnogi, ki so mislili, da so zunaj, najdeni notri.”
Na koncu svojega dolgega govora Jezus svojim učencem zatrjuje: »Vsak pismouk, ko je postal učenec nebeškega kraljestva, je podoben hišnemu gospodarju, ki iz svojega zaklada jemlje novo in staro«. S temi besedami nam zaupa veliko odgovornost razlage zaklada Svetega pisma v luči Kraljestva, ki ga je živel in oznanjal. V prvem berilu smo namreč slišali, kako Salomon od Boga ne prosi bogastva ali uspeha, ampak modrosti, sposobnosti ločiti dobro od zla, kaj je vredno in kaj nepomembno. Vsi zelo potrebujemo ta duh razločevanja, zlasti v tako zmedenem in nemirnem zgodovinskem obdobju, ki ga doživljamo na svoji koži.
Naj nam Gospod Jezus, v katerem so »skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja« (prim. Kol 2,3), da luči in moči, da ločimo dobro od hudega in nam pomaga, da ga vedno bolj ljubimo.
