Apostoli so še vedno prežeti z nauki pismoukov in farizejev. Za njih Jezus pripoveduje te tri prilike.
Najprej »PLEVEL« – LJULKA
Priliko o plevelu najdemo le pri Mateju. Ljulka je trava, katere črnkasta zrna so strupena in imajo narkotičen učinek, zelo podobna pšenici, ki jo je nemogoče razlikovati do žetve, ko je razlika očitna. Tveganje je, ker se korenine prepletajo, izruvati pšenico skupaj s ljuljko.
“Oboje skupaj naj raste do žetve.” Očitno Jezus ne želi svetovati o agronomiji. Pusti ljuljko za seboj: dobro in zlo morata rasti skupaj. Človek bi rekel: kako pa “pustiti”? Zlo je treba odstraniti, izkoreniniti! Kakšna je ta zgodba o tem, da pustimo, da pšenica raste skupaj s plevelom? Očistiti se moramo. Vedno se nam silovito mudi moralizirati in stvari popravljati. Jezus posvari apostole pred skušnjavo, ki je vedno prisotna v vsaki skupnosti, da bi oblikovali skupino najboljših ali čistih, elitnih kristjanov. Bog ne loči dobrih od slabih. Jezus noče omejene skupnosti »čistega in neomadeževanega«. Farizeji, pismouki in učitelji postave so bili v tem res mojstri. To se je ponavljalo skozi stoletja: koliko fanatičnih zagovornikov vere je pobijalo, obsojalo, vodilo vojne, da bi izkoreninili zlo. Vera, ki se ima za vzvišenega nad drugimi, je agresivna in nevarna vera, saj vsaka večvrednost ustvarja manjvrednost.
Benedikt XVI. je med homilijo ob slovesnem začetku papeževanja 24. aprila 2005 dejal: »Ne odrešuje moč, ampak ljubezen! To je Božje znamenje: On sam je ljubezen. Kolikokrat bi radi, da bi se Bog pokazal močnejši. Naj močno udari, premaga zlo in ustvari boljši svet. Vse ideologije moči so na ta način opravičene, opravičujejo uničenje tistega, kar bi nasprotovalo napredku in osvoboditvi človeštva. Ubijati zaradi višjih ciljev. Trpimo zaradi Božje potrpežljivosti, vendar jo vsi potrebujemo. Bog, ki je postal jagnje, nam govori, da svet odrešuje samo Križani. Svet je odrešen z božjo potrpežljivostjo in uničen z nepotrpežljivostjo ljudi.”
Jezus ne zanika, da je treba ločiti dobro od zla, vendar oznanja, da to ni odvisno od ljudi (na srečo …) in tudi ne bo. Grešnikov ne bo odgnal, nasprotno, približal jih bo in jim namenil posebno pozornost. Ne bo kazal s prstom, ampak bo posegel po tistih, ki se čutijo obsojene s strani dobrega mišljenja tistega časa. Ne bo se obdal s popolnimi otroki (vsako sklicevanje na dvanajsterico je čisto namerno!). Premagati je treba skušnjavo sodbe, nehati se obnašati kot kosci iz prilike. To in takšno Cerkev moraš ljubiti, ne tiste iz svojih sanj, v kateri živiš, s katero vsako nedeljo lomiš kruh in poslušaš Besedo.
Prispodoba v bistvu govori o dveh načinih gledanja: služabniki vidijo predvsem zlo; Gospodar pa svoj pogled usmerja v dobro. Tukaj nas Bog gleda takole: nismo ustvarjeni po podobi sovražnika, temveč po podobi Stvarnika; ne sovpadamo s svojim grehom, s svojimi slabostmi. Če luči ne vidimo v sebi, je ne bomo videli v nikomer. Pred Bogom je dobro pomembnejše od zla, pšenični klas velja več kot vsa ljuljka na polju. Dobro je vredno več in jutrišnje možno dobro je pomembnejše od včerajšnjega zla.
Gorčica
Božje kraljestvo je kakor gorčično zrno. Nič nam posebej ne razloži, a predstavljam si presenečenje tistega, ki je poslušal. Prerok Ezekiel si je božje kraljestvo predstavljal kot cedro, kralja dreves. Skratka, ideja, ki so jo imeli preroki in ljudstvo o Božjem kraljestvu, je bila nekaj velikega, močnega. Namesto tega je podoba, ki jo je izbral Jezus, gorčično zrno, ki, kot so vedeli Palestinci tistega časa, raste povsod. Je zelo majhno seme, ki se plazi med razpokami hiš, po strehah, po ulicah. Jezus pravi predvsem, da božje kraljestvo lahko pride tja, kjer ga najmanj pričakuješ. In potem je to grm, ki ne pritegne pozornosti. Če tega ne poznate, ga med hojo niti ne boste opazili.
Božje kraljestvo ni spektakularno, morda ga niti ne vidimo. Ponovno je pomirjujoče vedeti, da je vse o Bogu na začetku majhno, a če mu daš prostor, če mu pustiš rasti, je sposobno napolniti svet! Če pogledamo, kakšni smo, bi padli v depresijo, a če vidimo moč, ki nas naseljuje, potem lahko svet “okužimo” z ljubeznijo. Pazi! Ni gorčično zrno tisto, ki reši svet. Svet je že rešeni, ne skrbite. Medtem ko drugi sejejo smrt, mi kmetje Kraljestva sejemo dobro žito: seme resnice, miru, pravičnosti, vedoč, da je na delu sam Bog.
Ko Jezus govori o gorčičnem zrnu, govori tudi o sebi. Za navidezno majhnostjo se skriva nezaslišana veličina. Imamo nalogo, da jo sprejmemo, da znamo v tej navidezni šibkosti prebrati moč tistega, ki je prišel iz ljubezni služiti in ne zato, da bi mu stregli.
Resnično morate imeti veliko upanja, da začnete kar koli z majhnim in na videz nepomembnim! Zanimivo: najbolj nepomembne stvari v očeh ljudi lahko postanejo tako velike, da vsakemu človeku ponudijo očitna znamenja Božje ljubezni Dvanajst nevednih, neizobraženih ljudi je začelo evangelizirati svet; mala kmečka deklica (Bernadette) iz odročne vasice v Pirenejih (Lurdes) je postala ambasadorka Marijine ljubezni; drobna albanska nuna (Mati Tereza) je postala majhen svinčnik v božjih rokah, da bi pisala ljubezenske zgodbe na ulicah Kalkute. V Betlehemu, nepomembni vasici v Judeji, se je Bog odločil, da bo rodil svojega Sina. Ko bi le imeli možnost, da bi se pustili presenetiti skrivnosti, ki jih Bog izvaja vsak dan v življenju …
KVAS
Težišče te tretje prilike je na skritem delovanju kvasa, ki fermentira vse testo: da bi dosegli ta rezultat, je dovolj malo kvasa. “Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in zamešala v tri merice moke, dokler ni vse prekvasilo.” Tri merice moke so skoraj pol centa in s kruhom, narejenim iz te količine, bi jedlo več kot sto ljudi. V Svetem pismu je samo ena ženska, ki je zamesila tri mere moke, Sara, Abrahamova žena, ki po 1 Mz 18,6 s to gostijo sprejme tri goste, ki naznanijo rojstvo Izaka, obljubljenega sina.
Prispodobi o gorčici in kvasu razlagata zgodovino kraljestva kot en sam izjemen proces rasti, ki se od najskromnejših začetkov, z Abrahamom in Saro, v še vedno skriti obliki odvija skozi celotno Staro zavezo (Postava, Preroki) do sedanjega cerkvenega »obsevanja«, ko kraljestvo zavzame univerzalne razsežnosti.
Gorčica, neskončno majhna in kvas, neskončno skrit v tesu. Življenje se ne spreminja s sporadičnimi junaškimi dejanji, ampak z majhnimi vsakodnevnimi potezami, ki naredijo življenje bolj človeško, bolj resnično. Božje kraljestvo bodisi spreminja resničnost od znotraj bodisi je ideologija.
Svet torej ne potrebuje popolnih kristjanov (tsko kot so se smatrali farizeji in pismouki), ampak učence, ki se zavedajo lastnih omejitev, ki so vneti za svoje delo, ljubijo ta s pšenico posejan svet, zavedajoč se omejitev, ki jih Bog napolnjuje z nežnostjo.
