Tako smo bili navajeni, da na krščansko sporočilo gledamo kot na niz pravil obnašanja, stvari, ki jih je treba narediti, odnosov, ki se jim je treba izogibati, krepostnih dejanj, ki jih moramo izvesti, da smo dosegli, da naše odrešenje sovpada z dobroto naših dejanj. »Ali se hočeš rešiti? Lepo se moraš obnašati!«;
»Ali želite doseči odrešenje duše? Opraviti morate vrsto dobrih dejanj!«;
»Ali želiš ob koncu svojega življenja v nebesa? Izpolnjuj norme in zapovedi vere, ki jih uči Cerkev!«
Koga od nas niso tako – očitno z vsemi dobrimi nameni – učili naši starši, naši stari starši, tisti, ki so nas vzgajali v zakonu? Ne da bi šlo za napačne izjave ali zavajajoče nasvete, Bog ne daj: vendarle so simptomatične za miselnost, s katero nam je bilo posredovano krščansko sporočilo, ali kot da bi šlo za življenjsko filozofijo, za etiko vedenja, po kateri kristjan sreča Boga in se odreši na podlagi obilice svoje dobre drže in dobrih del, pri čemer se pozablja, da je krščansko sporočilo predvsem oznanilo, torej oznanjevanje Jezusa, Božjega Sina, ki je umrl in vstal za naše odrešenje, ki nam daje upanje življenja in odrešenja, ker je premagal zlo v vseh njegovih oblikah, tudi v tisti skrajni, ki je smrt. In to je Jezus delal in dela še ne glede (»na vso srečo!«, lahko dodam…) na naša dobra ali slaba dela, ki jih človek oziroma človeštvo dela.
Upam si trditi, da je prav to sporočilo današnjega bogoslužja Božje besede, s katerim odpiramo tretjega od petih velikih govorov Matejevega evangelija, govora o prilikah, ki zavzema celotno 13. poglavje Matejevega evangelija in nas bo spremljal v teh treh nedeljah v juliju: moč božjega kraljestva, oznanjevanje evangelija odrešenja, ki je učinkovito in doseže svoj cilj ne glede na človekovo obnašanje in odziv.
Naša življenjska dobrota ni pogoj, ampak posledica oznanjevanja odrešenja. In to zato, ker je moč Božje besede, posejane in vržene na njivo sveta, neskončno večja od celokupnih najboljših človeških dobrih del. Božja beseda ima enako moč in enako učinkovitost – če citiram besede preroka Izaija – kot dež ki pade na obdelano zemljo: »Tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez učinka, ne da bi delala, kar želim, in ne da bi naredila, za kar sem jo poslal.” (navedeno po spominu). In ko Božjo besedo oznanja tisti, ki jo ne samo oznanja, ampak jo dejansko uteleša, potem je njena učinkovitost popolna in je močnejša od kakršnega koli izražanja zla.
Morda tudi zato evangelist Matej rad spominja Jezusa, ki teh besed ne izgovarja na gori ali celo v sinagogi, ampak sedi na čolnu, sredi morja, medtem ko ga množica posluša z obale: kot če rečemo, da sedi nad močmi hudobnega (katerega simbol je bilo morje v judovski kulturi) in z močjo, v katero je oblečeno, naredi svojo Besedo učinkovito, odrešilno, življenje ustvarjajočo besedo. Onkraj vseh pojavov smrti in zmage nad zlom, ki jih človek doživlja v vsakdanjem življenju.
Bodimo iskreni: pogosto smo silno malodušni zaradi premajhne moči evangelija, ki je, kolikor vemo, edina odrešilna beseda, ki jo človeštvo še lahko sliši, vendar vidimo, kako popušča pod udarci brezbrižnosti, površnost in pohlepa.
Brezbrižnost do vsakega sporočila, bogatega z vrednotami, ki ni samo sporočilo evangelija, ampak tudi sporočilo ljudem dobre volje, ki si prizadevajo širiti kulturo pravičnosti in miru, je do sedaj preželo našo družbo na vseh ravneh: nikomur ni mar za razmišljanje (meditacija), poslušanje (in adoracija), postavljanje svojega razuma in srca v dejanja, dajanje smisla in vsebine temu, kar človek živi. Veliko je tudi ljudi, ki si močno prizadevajo za ozaveščanje, pomoč pri poglabljanju, dajanje pomenljivih sporočil, vcepljanje vrednot: vendar imajo take besede in dejanja enako učinkovitost kot seme, vrženo na asfalt ceste, poteptano, zmečkano, okljuvano kot krma za ptice in živali.
Toda Jezus sejalec se ne ustavi.
Površnost v vseh stvareh, ki se izvajajo, se je dotaknila tudi življenja krščanskih skupnosti, ki so pogosto zelo dobre pri sprejemanju predlogov, danih za globoko in smiselno pot vere, le da bi jih nato pustile z določenim lahkotnost, skrivanje za lažnimi utemeljitvami (»Ampak nimam časa«, »Ampak to so pretežke stvari«, »To vendar zahteva veliko mero odgovornosti za te dejavnosti«, »Ampak to, kar počnem, je dovolj tako, da grem v nedeljo k maši«): navsezadnje nobeno drevo brez korenin in obilne in dobro pognojene zemlje ne more obroditi sadov.
Toda Jezus sejalec se ne ustavi.
Pohlep, želja po tem, da bi bili na prvem mestu, da bi se prerinil na prvo mesto, da bi ukazovali, da bi posedovali, mnoge kristjane vodi tudi k izkoriščanju Božje besede za lastne namene in cilje: in potem skupnost vere postane oder, kraj kjer se pokažejo našpe razprave, pastoralni načrti brez duše, nekakšen magičen trenutek, da pokažeš tisto, kar v bistvu ne izstopa, z edino skrbjo, da bi bil boljši od vsega in vseh. Razen tega da potem podleže, strt zaradi lastne želje po posesti in moči, kot se zgodi semenu, ki vzklije, zraste, obrodi sad, naredi prostor, se obda z vsakim drugim semenom in vsako drugo rastlino, ki jo je pripravljena oboževati in častiti in na koncu kot vsak dober parazit z namenom, da ga zaduši.
Toda Jezus sejalec se ne ustavi, nasprotno:
dobro ve, da je njegova Beseda učinkovitejša od vsakega dobrega ali slabega človeškega dejanja in vsakega poštenega ali nepoštenega človeškega ravnanja. In obrodi sadove: v vsakem primeru in povsod, tudi sredi toliko razočaranj in neuspehov. In včasih s presenetljivimi rezultati.
Lepo sporočilo upanja, ki je v takih časih razgretih od kritik in omaleževanju drugega, res dobro za srce!
