Odlomek današnjega evangelija zaključuje tako imenovani »misijonski govor«, ki ga je Jezus namenil dvanajsterim, govor, ki tesno zadeva vse kristjane, poklicane, da s svojim življenjem in besedami oznanjajo, da je v Kristusu »nebeško kraljestvo blizu« ( glej Mt 10,7).
Da bi Jezusa Kristusa prinesli drugim, ga je treba najprej sprejeti kot Gospoda svojega življenja, ljubiti ga nadvse in bolj kot katero koli osebo, četudi znano. Pravzaprav Jezus pravi: “Kdor ljubi očeta ali mater bolj kot mene, ni mene vreden”. Ob taki izjavi instinktivno zavihamo nos in bi bili v skušnjavi, da bi Učitelja opozorili na protislovje. Ampak ni tako. Jezusove besede pravzaprav nikakor ne pomenijo, da oče in mati nimata vrednosti ali si ne zaslužita spoštovanja. Daleč od tega! Jezus pravi, da ni mogoče resnično ljubiti svojega očeta in matere »razen če greš skozi Boga«. Mnogi niso verjeli in še vedno ne verjamejo v modrost teh božjih besed. Toda današnja družba, ki jo oblikuje t.i. »kulturni marksizem« in »woke ideologija«, je glasen dokaz resničnosti Jezusovih besed, pravzaprav z izključitvijo Boga in opustitvijo vere vanj družine samodejno razpadajo z impresivno lahkotnostjo: otroci ne znajo več ljubiti svojega staršev in v družinah izumira sama zmožnost dejanj ljubezni ter resničnega in svobodnega darovanja.
Na žalost vsak dan poslušamo neusmiljeno pripovedovanje zgodb o sebičnosti, zapuščenosti, zavrnitvi, napačnem priznanju. Kje se vse to dogaja? V družinah, v svetišču ljubezni! Kako se je vse to zgodilo? Odgovor je samo en: ker so ljudje trdili, da lahko ljubijo, tako da zavračajo vir ljubezni, ki je Bog.
Jezus znova pravi: “Kdor ljubi sina ali hčer bolj kot mene, ni mene vreden”. Te Učiteljeve besede zvenijo kot izpodbijanje celega običaja, ki je danes zelo razširjen. Želi nam povedati: »Dobro si zapomnite, da brez Boga v svojem srcu ne boste mogli ljubiti svojih otrok s pravo ljubeznijo«. Pravzaprav ni vsak način ljubezni do otrok pravi; ni vse, kar mislimo kot ljubezen, prava ljubezen. Ljubezen staršev do svojih otrok pogosto ni nič drugega kot neposlušno sodelovanje pri najbolj divji in nesmiselni zabavi; ali pa nezmožnost reči “ne” ob očitno samodestruktivnem vedenju otrok: kako naj takšno vedenje imenujemo “ljubezen”? Ljubezen staršev do otrok je pogosto na tako banalni in potrošniški ravni, da družino zreducira na majhen hotel, kjer nimaš več ničesar skupnega razen strehe in ključa hiše. Odpreti moramo oči: vrniti se moramo v šolo ljubezni in v Bogu prepoznati vzor in vir prave ljubezni. To je globok in izredno aktualen pomen Jezusovih besed.
Pred nekaj leti je deklica, preden je naredila dramatično gesto in si vzela življenje, staršem pustila pisno pozdravno sporočilo. Rekla je tole: »Dragi starši, priznam, da ste me imeli radi, vendar mi niste storili nič dobrega. Dali ste mi vse, tudi odvečno, niste pa mi dali bistvenega: niste mi pomagali najti smisla, za katerega bi bilo vredno zapraviti življenje!”.
Kako razmišljamo ob teh grenkih, a resničnih in iskrenih besedah! Kdor resnično ljubi svoje otroke, mora začutiti, da je njihova prva naloga, da jih pospremi do srečanja z Bogom: šele ko se to srečanje zgodi, so otroci popolnoma oživljeni. Za zgled vsem veljajo besede Monike, svete matere svetega sina Avguština, ki je, potem ko je videla svojega sina stopiti v luč vere, vzkliknila: »Sin, kar se mene tiče, zdaj me nič več ne privlači v tem življenju. Ne vem, kaj še počnem tukaj, niti zakaj sem tukaj, zdaj so se moji upi na tem svetu izpolnili. Bil je samo en razlog, zakaj sem želel ostati malo dlje v tem življenju: videti te kot katoliškega kristjana, preden umrem. Bog mi jo je podelil z večjo širino, da vidim, da preziraš zemeljsko srečo in se posvečaš Njemu v njegovi službi«. To je materinska ljubezen! To so občutki tistih, ki resnično iščejo dobro svojih otrok!
Jezus, ugotavlja evangelist, še pravi: »kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden«. To so zelo zahtevne besede, a Bog nas ne bo pustil samih, da jih izpolnimo. Če sprejmemo Gospoda v naše življenje, je to zato, ker je nas je on prvi sprejel. V krstu smo bili vpisani v njegovo skrivnost pasijona-smrti-vstajenja, kot nas spominja apostol Pavel v drugem berilu. Oče nas vedno sprejema, ko nam daruje svoje odpuščanje, svojo Besedo, telo in kri svojega Sina Jezusa. Želi, da ga sprejmemo v svoje življenje tako, ko vsak dan vzamemo svoj križ, in smo pripravljeni storiti, kar je storil on do te mere, ko je tvegal svoje življenje za naše dobro in za ljubezen svojih bratov. Sprejemanje Gospoda se kaže tudi v sprejemanju drugih. V bogoslužju besede so omenjene tri kategorije ljudi, ki so privilegirani v naši dobrodošlici: preroki, pravični, ubogi.
Prvo berilo pripoveduje o prisrčnem sprejemu zakonca preroku Elizeju, »božjemu možu, svetniku«. Ne uspemo vedno prepoznati pravičnih, prerokov. Njihove besede in kretnje vzbujajo zmedo, če ne celo sovražnost in zavračanje. Toda sam Jezus nam pravi, da »kdor sprejme preroka, ker je prerok, bo prejel preroško plačilo, in kdor sprejme pravičnega, ker je pravičen, bo prejel pravično plačilo«. Z zaupanjem sprejemamo tiste, ki nam govorijo v Gospodovem imenu, tiste, ki se trudijo živeti zahteve evangelija, čeprav so njihove besede in njihov zgled neprijetni, ker postavljajo pod vprašaj naš način razmišljanja in naš življenjski slog.
In končno Jezus pravi: »Kdor sprejme vas, sprejme mene, in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal«. Da, pravi učenec je tisti, ki ljubi in se daruje, kot se je Jezus: »Kdor da samo kozarec mrzle vode enemu od teh malih, ker je učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila«. Koliko resnice je v teh besedah! Pomislimo na sveto mater Terezijo iz Kalkute. Zelo srečna ženska! Pa vendar, kaj je naredila? Posvečala se je ubogim po Jezusovi besedi in, čudovito, videla cveteti veselje v njenem srcu in v srcih tistih, ki jih je srečevala na svoji poti. Ali pa Raoul Follereau, ki je ob stiku z gobavci osupljivo opozoril, da je to »darilo samega sebe«, ki postane dom veselja. Zato je mladim zaklical: “Ali se boste znova naučili ljubiti ali pa vas bo uničil rak sebičnosti”.
Ta duh dobrodošlice je treba izprositi v molitvi in ga v življenju gojiti s konkretnimi dejanji. Sprejmimo torej drug drugega, kakor je Bog sprejemal in sprejema vsakega od nas!
