Verjetno je morala Matejeva skupnost kot je razvidno iz tega poglavja zbrati vse Jezusove besede o poslanstvu in oznanjevanju, da bi lahko bili vodilo tistim, ki so namenjeni za to nalogo.
Govor vključuje vrsto navodil. V prvih letih in v prvih stoletjih ni bilo lahko biti kristjan! Biti kot kristjan izpostavljen v družbi je bila zahtevna izbira, ki je zahtevala pogum in nevarne posledice. Za mnoge ljudi danes, biti kristjan ali ne biti kristjan, ni velike razlike. Iti v cerkev ali ne iti v cerkev je nekako isto. Ali je Jezus tam ali ne, se pač ne dotakne našega življenja.
Matej našteva štiri nasprotja (skrito-odkrito, skrivnost-očitno, tema-svetloba, ušesa-strehe), ki ustrezajo temu, kar so živeli prvi kristjani. Svojo vero so morali živeti skrivaj, v tajnosti, v katakombah in javno izražanje je bilo zelo nevarno, terjalo je veliko poguma!
Sporočilo, dragi bralec, je treba pridigati s streh, pravzaprav teras, ki pokrivajo hiše v Palestini, to je z visokih in odprtih krajev, tako da ga lahko vsi slišijo je za nas nekoliko čudno.
Za nas to pemeni da božja beseda ne more biti nekakšno odišavljanje naših zakristij, cerkva ali kapel ampak mora odišaviti tudi naši ulice, ulice naših mest. Ne gre za to, da bi izobešali katehetske plakate ali da bi se izgubljali v verskih fundamentalizmih, ampak da bi naše življenje postalo pregledno oznanjevanje vesele novice, ki lahko spremenijo smisel in smer življenja. Prostor Besede, skrb za duhovno svežino, ne more biti vezana na petdeset minut nedeljske maše, ampak mora postati nit, ki povezuje najrazličnejše trenutke v tednu. V šoli, v službi, v baru, v telovadnici, med nakupovanjem, evangelija ne moremo dati v oklepaj, ga zakleniti v predal, da bi ga odprli šele pri vratih naših cerkva.
Sodobna kultura skuša religijo na prefinjen način izbrisati, a v svojem namenu ne uspeva prav 100%. Razvila je sicer bolj subtilno strategijo: religiozno dejstvo potisniti v izključno intimno zavest ljudi, v osebno sfero. Sodobna družba ima vero za izmišljeno prepričanje in zato je dobro, da je potisnjena v polje osebnih domišljijskih idej. Če je krščanstvo potisnjeno zgolj v intimno sfero, ima enako vrednost kot Božiček ali dedek mraz ali valentinov srček. Vemo pa, da je Jezus Kristus resnično dejstvo. Tisti, ki verujejo, taka kultura ne dovoljuje, da njihova vera okuži vsa področja njihovega življenja. Seveda, Jezus te ne vabi, da bi razkazoval svojo vero, ampak te prosi, da se ne bojiš odkrito živeti, kar si v globini svojega srca odkril kot resnično. Če ste odkrili vrednost ljubezni, si ne morete kaj, da je ne bi vnesli v svoje delo, odnose, politiko ali katero koli drugo področje življenja. Če je ljubezen prava, ne more ostati resnična samo za vas, mora biti sposobna postati priložnost tudi za druge. Če verjamete, ste odgovorni, da temu, kar počnete in živite, prinesete dodano vrednost.
Jezus govori na tem mestu o pticah (pravzaprav o vrabcih), da bi vlil zaupanje v Boga, ker so te živalce, ki so veljale za najbolj nepomembne in edine niso bile blagoslovljene. Izvirno besedilo se dobesedno glasi takole: »Niti eden [od njih] ne bo padel, brez volje vašega Očeta«. Očetova »volja« torej ni omenjena, ampak preprosto pomeni to, da vrabec ne bo padel na tla, ne da bi pri tem sodeloval Bog. Nič se ne bo zgodilo »zunaj Boga«.
Evangelij nas skozi podobo vrabcev pomirja: Boga se ne smemo bati, ker on, ki skrbi za vpleten Bog vse do najmanjših človeških zadev. Skratka, Bog, ki človeku pravi: »Vse, kar se ti zgodi, ne bo izgubljeno«. Sveto pismo nam od prve do zadnje strani pričuje o radikalni Božji dobrohotnosti, o njegovi vztrajni volji delati dobro, o njegovi volji, da vidi človeka srečnega in da mu na vsak način daje življenje v njegovi polnosti. Božja volja se nikoli ne ujema z žalostnimi dogodki našega obstoja. Nikoli! To je Božja volja: da človek postane Bog, da ima človek božanski pogoj: »Bog je postal človek, da bi človek lahko postal Bog« (sv. Atanazij). Vsak človek je delček Boga, v katerem prebiva tista božanska energija, ki vse ustvarja in prenavlja. Božja volja je le, da iz vsake situacije, tudi iz najbolj obupne, črpa dobro.
Izpolnjevanje Božje volje torej ni predvsem to, da narediš nekaj zanj, biti poslušnost enemu od njegovih zakonov, temveč mu dovoliš, da v tebi On dela svoje čudeže.
Včasih tvegamo, da na Boga projiciramo, kar se dogaja na antropološki ravni: Bog bi bil odličen starš, ki želi, da se izpolni njegova volja, in mi jo moramo sprejeti. Predvsem na religioznem področju je to izjemno nevarno, saj se zdi, da mora človek izpolniti izključno tisto, kar je On zamislil in načrtoval. To ni Božja volja, to je podoba starša, ki jo projiciramo v Boga.
Na pomoč nam priskoči grški jezik: volja, “thelema”,(θέλημα τοῦ Θεοῦ) izhaja iz besede “konec, izpolnitev”. Kaj je torej božja volja? Naj bom srečen! To je edina božja volja, po drugi strani pa, ali ni to želja, zapisana v srcu vsakega očeta in matere pri svojih otrocih? Preprosto, da so srečni, “kako” ni pomembno. Kakor koli se odločimo in verjamemo, da nas lahko izpolni, to je Božja volja. Sem seme in Božja volja je, da vzklijem.
Središče evangelija, srce krščanskega sporočila je, da je Bog ljubezen in ta ljubezen se nam je dokončno razodela v Jezusu. Bog torej ne želi zla, ne dopušča trpljenja, ampak samo želi, da se njegova ljubezen pokaže v našem življenju, tudi ko nas to stane in pribije na križ. Ni na nek način Kristusovo trpljenje tisto, ki nas je odrešilo zla, ampak njegova ljubezen do nas, ljubezen, ki je prišla, da oživi, celo do smrti na križu. Kot piše sveti Pavel Galačanom, me je Kristus »ljubil in dal samega sebe zame« (2,20).
Odlomek zaznamuje trikrat ponovljeni stavek: »Ne boj se«. 9. aprila 1945 je bil nemški teolog pastor Dietrich Bonhoeffer v koncentracijskem taborišču Flossenburg obsojen na smrt. Ko je odhajal umirat, se je poslovil od sostanovalcev in jim z vedrino rekel: »Grem življenju naproti«. Ni razloga za strah. Karkoli že doživljate in kar se vam dogaja, si recite: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!«
Vreden si! Kako lepa je ta beseda! Pri Bogu, vreden si tega. Vredni ste več, več kot mnogo vrabcev, več kot vse rože na polju, več kot ste si upali upati. In če je življenje malo vredno, tako ali tako nič ni vredno življenja.
