V evangeliju te nedelje imamo uradno predstavitev apostolskega zbora: »Imena dvanajstih apostolov so: prvi Simon, imenovan Peter …«. Tukaj je jasno omenjeno Petrovo prvenstvo v zboru apostolov. Pravzaprav se ne reče: »Prvi Peter, drugič Andrej, tretjič Jakob …«, kot da bi šlo za preprosto zaporedno številko. Peter je poklican prvi v močnem pomenu, da je na čelu drugih, njihov glasnik, ki jih zastopa. Jezus bo kasneje v istem Matejevem evangeliju podrobneje pojasnil pomen tega “prvega”, ko bo rekel: “Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev …” .
Vendar se ne bi želel osredotočiti na Petrov primat, ampak na razlog, zaradi katerega je Jezus izbral dvanajsterico in jih poslal. Takole je opisano: »Jezus, ko je videl množice, so se mui zasmilile, ker so bili utrujeni in izčrpani kakor ovce brez pastirja«. Jezus je videl množice, začutil sočutje do njih: to ga je spodbudilo, da je izbral dvanajsterico in jih poslal oznanjat, zdraviti, osvobajati …
To je dragocen pokazatelj. Pomeni, da Cerkev ne obstaja sama zase, za svojo korist ali lastno odrešenje; obstaja za druge, za svet, za ljudi, predvsem za utrujene in zatirane. Drugi vatikanski koncil je posvetil celoten dokument, Gaudium et spes Veselje in upanje) poudarjanju tega bistva Cerkve »za svet«. Začne se z znanimi besedami: »Veselje in upanja, žalosti in tesnobe današnjih ljudi, zlasti ubogih in vseh tistih, ki trpijo, so tudi radosti in upanja, žalosti in tesnobe Kristusovih učencev. Nič ni pristno človeškega, če to ne odmeva v njihovih srcih«.
“Ko je videl množice, se jim je zasmilil, ker so bili utrujeni in izčrpani kot ovce brez pastirja.” Današnji župniki, od papeža do zadnjega vaškega župnika, se nam v tej luči kažejo kot varuhi in nadaljevalci Kristusovega usmiljenja. Pokojni vietnamski kardinal F.X. Van Thuan, ki je trinajst let preživel v komunističnih zaporih svoje države, je v meditaciji pred papežem in rimsko kurijo dejal: »Sanjam o Cerkvi, ki je ‘sveta vrata, ki so vedno odprta, ki objemajo vse, polna sočutja, ki razume bolečine in trpljenje človeštva, Cerkev, ki varuje, tolaži in vodi vsak narod k Očetu, ki nas ljubi«.
Po njegovo mora Cerkev nadaljevati poslanstvo Učitelja, ki je rekel: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in zatirani, in jaz vas bom pomiril …«. To je najbolj človeški obraz Cerkve, tisti, ki najbolj spravlja duše in odpušča mnoge njene pomanjkljivosti in bede. Pater Pij iz Pietrelcine je hotel bolnišnico, ki jo je ustanovil v S. Giovanni Rotondo, imenovati »Dom za lajšanje trpljenja«: lepo ime, ki pa mora veljati za vso Cerkev. In papež Frančišek verjetno povzema njegove misli v trditvi, da je Cerkev nekakšna »poljska bolnišnica«. Vsa Cerkev naj bo torej »hiša odrešitve trpljenja«. Deloma moramo priznati, da takšna tudi je, razen če si sektaško zatiskamo oči pred neizmernim delom dobrodelnosti in pomoči, ki ga Cerkev izvaja med najbolj zapostavljenimi na svetu.
Očitno množice, ki jih vidimo okoli sebe, vsaj v bogatih deželah, ne delujejo prav nič »utrujene in izčrpane«, kot so bile v Jezusovem času. A ne zavajajmo se: za brezskrbno in razkošno fasado, pod strehami naših mestih in vasi je velikokrat veliko utrujenosti, osamljenosti, zbeganosti, včasih tudi obupa. Tudi ne kaže, da smo sami in »brez pastirja«, glede na to, da se mnogi v vsakem narodu trudijo postati pastirji ljudstva, torej voditelji in nosilci oblasti, ampak koliko pa jih je med takimi pripravljenih uresničevati Jezusovo zahtevo: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte«?
