Pri peki kruha doma, enkrat na teden ali vsakih štirinajst dni, je bil jasen pomen živega kruha, dišečega iz peči z omamnim vonjem, ki napolni hišo, ki vabi, da ga zlomimo in pojemo, pri čemer se sprostijo arome in okusi. To je Kristus, Božji Sin, ki je postal človek za človeka, ki živi odnos za vse nas, ki je postal dar za vse nas, se dal v službo za vse nas.
Ta kruh je meso za življenje sveta.
»Moje meso za življenje sveta«
Pomenljivo je, da Janez v svojem evangeliju posveča celotno poglavje (6. pogl.) govoru o »kruhu življenja« z jasnim sklicevanjem na »lomljenju kruha« (glej Apd 2,42), ki ga danes imenujemo Evharistija (med številnimi izrazi, ki so se uporabljali skozi stoletja, se beseda evharistija začne uveljavljati od tretjega stoletja; pomen geste je bil podvržen različnim neposrednim ali posrednim vplivom helenističnih misterijev »teofagijev« in se je skozi čas različno razlagal dolga stoletja do tridentinskega koncila leta 1551 – seja 13a – ki je določil njen pomen in obred).
Rečeno je, da so takrat, ko Janez piše svoj evangelij, krščanske skupnosti že izvajale obred Gospodove večerje, kot je opisano v Apostolskih delih, zato bi bilo poročilo o ustanovi lahko še eno. Lahko pa bi tudi pomislili, da Janez poziva k popravku tega, kar so obhajale krščanske skupnosti, kakor to počne sveti Pavel, ko govori o zlorabah korintske skupnosti (1 Kor, pogl. 10 in 11). Če je ritual človeku nujen in je naraven njegovemu izrazu, ritualizacija zaduši njegov pomen in mu odvzema vsebino; simptomatični so posegi prerokov glede »holokavsta« v templju.
Janez pripovedi o zadnji večerji posveti nič manj kot pet poglavij, v katerih natančno opiše umivanje nog, ko Jezus položi svoje življenje pred nogami svojih učencev in jih prosi, naj storijo enako. Pripoveduje pa tudi o izdaji in zalogaju (scil. Juda, ki je pomočil grižljal v skledo), ko se tragično izgubi pomen občestva. O čem se je treba zamisliti, zlasti v tem zgodovinskem obdobju, in pri tem pomisliti na čas »koronakrize«, ko so zdravstvene omejitve preprečevale evharistično obhajanje (in ga še marsikje preprečujejo drugod po svetu) in nas prisilili k ponovnemu premisleku o načinih udeležbe in ponotranjenju obhajanja skrivnosti Gospodovega Telesa in Gospodove krvi.
Nimaš življenja v sebi
Težava ni v obredu, ki ga je treba opraviti, ampak v »imeti življenje v sebi«: v globokem občestvu s Sinom, tako kot On živi za Očeta.
Če to ni cilj, prav vsak ritual izgubi smisel. Meso in kri, ki ju Jezus daruje, sta njegova žrtev za življenje sveta, jesti njegovo meso in piti njegovo kri pomeni vstopiti v to perspektivo daritve: »Pravzaprav sem vam dal zgled, kajti tako kot jaz, tudi vi« (Jn 13,15). Skrivnost križa visi nad Jezusovim življenjem in življenjem človeka. Križ nam pripoveduje globino skrivnosti učlovečenja: »Beseda je meso postala« (Jn 1,14), je prodrla v človekovo krhko, ranjeno in smrtno življenje, to krhko, ranjeno in smrtno meso nam daruje Gospod za večno življenje. Gospod, osvobojen vsake moči, ponižan in ubit, je Bog, ki razodeva svojo moč v skrajni šibkosti mesa.
Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi
Sedemkrat na različne načine Jezus ponovi isto: zanikalno, nato pritrdilno, pojasnjuje, razkriva vzroke in razmerja, primerja, potrjuje. Sedemkrat nas prosi, naj jemo: uporabljen je zanimiv glagol »Trōgō«, ki pomeni žvečiti, morda se zdi kot surov izraz, ki je pred hranjenjem, vendar predstavlja pri »sekanju« z zobmi gesto, ki osvobodi okus. Jezus nas prosi, da izenačimo njega, njegovo šibkost in njegovo krhkost, ki je ponudila in naredila dar. Prim Jn 6, 54: ὁ τρώγων μου τὴν σάρκα καὶ πίνων μου τὸ αἷμα, ἔχει ζωὴν αἰώνιον, κἀγὼ ἀναστήσω αὐτὸν τῇ ἐσχάτῃ ἡμέρᾳ. – Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.
Krščanska vera nam govori, da smo odnos, občestvo, da živimo v Drugem in za Drugega. Občestvo, h kateremu smo poklicani z jedjo in pijačo, ni za potešitev naše lakote in žeje, kot so to potrebovali Izraelci v puščavi, ampak za lakoto in žejo drugih, da živimo za Kristusa v popolnem darovanju.
Jesti in piti ne pomeni zadovoljiti se z običajnim nedeljskim obredom, prirejenim našim bolj ali manj duhovnim potrebam, ki nič ne stanejo in ne obvezujejo. Potrebno je živeti občestvo z Jezusom, ki je jasen: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo« (Jn 4,34).
Vsak dan prejeti Jezusa v svoje srce, hrepeneti po tej hrani vsaj za nedeljsko bogoslužje, ne minimalizirati te duhovne hrane, kajti edino tako bomo lahko ostali v Njem: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem« (Jn 6, 56).
