Pieteta da bila je vzela,
sliši, vidi se in je na dlani,
se ob njej sovražni govor hrani,
toliko na kratko zgodba cela.
Žrtve z levo roko zanikuje
vehementno se, potem pa stisne
rep med noge se, nič več ne pisne
tisti, ki spomin s tem zasmehuje.
Vprašaš se, kdo je dejansko žrtev,
ko za nerazumno gre početje,
kdo tako najeden in načet je,
kdo je pravzaprav ta, ki je mrtev?
Ob vsej pieteti do pokojnih
le sarkastično ugotoviti
je mogoče, saj ne da se skriti,
žrtve žive so, razmer plod vojnih.
Ta, spomin ki briše, ne zaveda
tega se, da žrtev je edina
in največja sam kot ostalina
prednikov zablod, človeška beda.
To, da po dveh nogah danes hodi,
pa samo naključje je veliko,
je ušel abortusu, zdaj s kliko
svojih o evtanaziji blodi.
Ponesrečen splav je, kar mori ga,
hkrati kandidat za umoritev,
trulega telesa odstranitev,
Pa spomin nanj? Saj že danes ni ga.
