Naš um ima izjemno sposobnost, da se brani pred tem, kar nam grozi. Ne gre le za psihološko pravilo, temveč za dinamičnost z močnim duhovnim odtenkom. Pravzaprav se zgodi, da mnogi krščeni, ne da bi se tega zavedali, tako rekoč spontano, vidijo »svet« kot nekaj, kar jim je zunaj, stvarnost, ki stoji pred njimi, ločena, skoraj tuja človekovi notranjosti. Ta ista shema se nato prevede v merilo za analizo življenja Cerkve, ki bi postala nekakšna ograja, če že ne utrdba, obdana s ‘svetom’, ki bi – zlahka je ugibati – vse bolj dobival obliko zunanjega, zahrbtnega, sovražnega .
V bistvu se zdi, da gre za dvojni nesporazum. Prvi zadeva razumevanje osebe same in posledično človeške skupnosti v vseh njenih izrazih, vključno s Cerkvijo: obravnavana je kot realnost, strukturirana v neprepustnih predelih, ki so sposobni vzdrževati togo in popolno oviro za vplive nekaterih posebnih razsežnost ali nevšečen ali neprijeten vidik obstoječega (v tem primeru ‘sveta’). Drugi nesporazum se nanaša prav na razumevanje ‘sveta’ kot kombinacije elementov, fantomske resničnosti, ki je popolnoma negativna in nevarna, kolikor bi bila čista in – sama po sebi – nedolžna, torej intimne globine osebe oziroma kristjana in strukture Cerkve.
Ločevanje in slikanje v absolutnih barvah, črno-belih, brez odtenkov: zdi se, da je to dinamika, ki je tako pogosta in tako naravna pri mnogih tudi pri posvečenih osebah. Naj povem jasno: dogaja se tudi na drugih področjih, tudi pri tistih, ki niso verni ali se celo ponašajo kot ateisti ali agnostiki. Fenomen je pravzaprav v bistvu človeški. Zato lahko vključuje tudi tiste, ki nameravajo obravnavati Boga v panorami bivanja: kajti v resnici je Bog nostalgija in konstitutivna prisotnost človeka; nasprotno, vsak moški in vsaka ženska ima v spodnjem perilu vtisnjeno sled tega, kajti ustvarjena sta kot moški in ženska.
Povedati je treba, da nasprotno obstajajo tudi tisti, ki kot vztrajni verniki krščanske skupnosti zdrsnejo v obratno branje in opisujejo Cerkev kot resničnost, ki je zdaj v celoti konotirana z najbolj škodljivimi lastnostmi, ki označujejo »svet«. Za njih bi morala biti vrata ograde do zdaj neizogibno porušena in v Cerkvi ne bi bilo več ničesar dobrega, kar bi lahko rešili, zabredli bi v posvetnost in to je to, saj navsezadnje zanje ni rešitve. Očitno smo na nasprotnem polu prejšnje vizije. Pravzaprav gre za isto matrico: ločitev in absolutizacija.
Današnji evangelij radikalno nasprotuje osnovni matrici. Jezusove besede so močne in ganljive: »Bog je tako vzljubil svet, da je dal svojega edinega Sina«. To močno odzvanja v srcu. Bog ljubi svet, a ne malo: ljubi ga tako močno, da daje zanj najboljše od sebe. In z enako močjo je potrjen konec: »Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi obsodil svet, ampak da bi bil svet po njem zveličan«. Bogu je ljubo odrešenje sveta.
To ne pomeni da je Bog naiven. Svet je, v jeziku Janeza in Pavla, ambivalentna realnost. V svojem najglobljem pogledu se vsebinsko ujema s stvarstvom, z vsem, kar je izšlo izpod božjih rokodelskih rok: zato je dobro. V svojem najbolj dvoumnem vidiku je tisto, kar obstaja, ranjeno z grehom in zato ustreza tisti sebični in ponosni mentaliteti, ki noče biti ustvarjena, ki prevzema neprimerne pravice od Boga, ki ne pozdravlja vira življenja, ki ga daje Bog. Ustvarjalecu sta svet, stvarstvo, vsa bitja dragi Bogu, ki jih hoče rešiti. Posvetna miselnost, ki jo prepoznamo v avtoreferenčnih in materialističnih potezah številnih načinov razmišljanja, ki so še danes prisotni, pa se oddaljuje od Boga in s tem obsojajo sami sebe.
Da, svet, ali bolje rečeno vsak moški in vsaka ženska na svetu, ima svobodo in odgovornost, da sprejme Sinov dar, da veruje vanj, da bi bil odrešen. Obstaja pa tudi možnost, da ga zavrne. Toda v tem primeru si poskušajmo predstavljati neznosno bolečino, ki gre skozi srce samega Boga. Ta ‘velika’ ljubezen postane trpljenje zaradi ‘ravno toliko’ zavrnitve. Samo neizčrpna Božja ustvarjalnost lahko še naprej išče bitja sveta s trmastim namenom, da jih reši, tudi ko so ga ti, torej ljudje, zatajili, misleč, da so sami sebi zadostni. To je ustvarjalna ljubezen Trojice, ki je do zdaj neizogibno predvidena samo za to, da prevzame skrb za vsako posamezno človeško bitje, tako da se pusti objeti in varovati kot sin in hči v Sinu.
Na tej točki je treba pojasniti pomemben vidik. Posvetna miselnost se lahko prikrade tudi v Cerkev, ki je sicer sveta, kot rečemo, ampak živi v svetu in se nenehno meša s svetom. Privzema pozitivne vidike, najprej stvarstveno razsežnost (gorje nam, če bi Cerkev domnevala, da je v sebi že vsa v Bogu, in se nepravilno istovetila z Božjim kraljestvom, ki je že izpolnjeno v polnosti). Toda tudi tvega, da bo ponosna in bi imela samoreferenčne misli in občutke, ki bi jih naredila za svoje in edionozveličavne.
Tudi Cerkev je torej treba rešiti, čeprav je le krhka skrinjica, ki hrani zaklad odrešenja v milosti zakramentov. Tudi Cerkev je resničnost, v kateri se mešajo radosti božjega življenja in nevarnosti človeške šibkosti. To zavedanje je potrebno, da bi se izognili nepravilnemu nadomeščanju Boga in izrekanju obsodb brez upoštevanja resnice trojiške ljubezni.
Tudi Cerkev je torej nenehno v gibanju. Predvsem pa je ‘tako’ močno ljubljena od Boga, saj je njegova »nevesta«. Občestvo vernikov ima ta talent, ki ga ne bi smelo nikoli zakopati: spoznalo je dar brezmejne ljubezni in hrani svoje prvine, da se širijo tukaj, prav na tem svetu, da nadaljuje in se uresničuje za vse pristna božja volja. Naj bo svet rešen in nihče ne bo izgubljen.
