Binkošti 2023 – Jezik ljubezni združuje svet

Danes obhajamo binkoštni praznik, ki je zelo pomembna »ponovitev« v krščanskem življenju in v katoliškem bogoslužju, saj spominja vse nas na čas, ki smo bili krščeni, birmani ali posvečeni v različnih službah v službi skupnosti vernikovpa tudi na čas, ko se je nad apostole in Marijo 50 dni po Kristusovem vstajenju spustil Sveti Duh in jih potrdil v njihovem poslanstvu.

Pomembno pa je, da to ni samo nek spomin, ampak da se svetopisemska besedila nanašajo na sedanji trenutek poslanstva Cerkve, ki je že rojena iz Kristusove strani, tudi ob »asistenci« Blažene Device Marije. To je tudi potrditev, da je Marija resnično Kristusova Mati in kot taka Božja Mati  in Mati Cerkve.

Sveti Duh, ki se je spustil nad apostole, jih je potrdil v veri in jih poslal v svet kot glasnike ljubezni, upanja in veselja. Besedilo Janezovega evangelija, se seveda ne nanaša na trenutek binkošti, ampak na trenutek velikonočnega vstajenja.

To je prvi govor Vstalega, nekakšen pozdrav, ki ga Gospod izreka svojim učencem pred svojim vnebohodom. To ni ravno govor slovesa, ampak skupen pozdrav, ki ga Učitelj naslavlja svojim učencem, potem ko je končal svoje poučevanje in svojo didaktično izkušnjo, ne na daljavo, ampak v tesnem stiku, ki ga je nadaljeval po svojih treh leta poučevanja, vzgoje, priprave na življenje in na poslanstvo.

Janez  povzema Jezusovo naročilo v nekaj izrazih: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« Ta evangeljski odlomek lahko razumemo v njegovem pravem teološkem in pastoralnem pomenu, če ga povežemo z besedilom prvega berila vzetega iz Apostolskih del, v katerem se pripoveduje o samem trenutku sestopa Svetega Duha: »Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali« (καὶ ἐγένετο ἄφνω ἐκ τοῦ οὐρανοῦ ἦχος ὥσπερ φερομένης πνοῆς βιαίας καὶ ἐπλήρωσεν ὅλον τὸν οἶκον οὖ ἦσαν καθήμενοι·). »Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi. Vsi so bili iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: »Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem maternem jeziku? Parti, Médijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotámiji, Judêji in Kapadókiji, v Póntu in Aziji, v Frígiji in Pamfíliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Ciréne, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!« (prim. Apd 2,1-11).

Sadovi sestopa Svetega Duha so takojšnji in tudi prepoznavni.

Apostoli so razumljivi tistim, ki govorijo druge jezike. Jezik Svetega Duha, ki je jezik ljubezni, združuje in ne ločuje, dela občestvo in ne delitev. Zato so apostoli, ko so govorili v svojem, aramejskem jeziku, v resnici razumeli tudi tisti, ki so govorili druge jezike – brez prevajalcev. Pa ne gre za nekakšen »bruseljski« način simultanega prevoda, ker gre za notranje, duhovno razumevanje, ki ga zmore dajati samo navdih Duha tistemu, ki se mu odpre s srcem. Znano je, da je Jezus govoril aramejščino, ker je bil jezik, ki so ga v Jezusovem času govorili v Galileji in Palestini, torej judovsko-palestinska aramejščina in verjetno je bila aramejščina, ki jo je govoril Jezus za komunikacijo s svojimi učenci dejansko galilejsko narečje, za katerega je značilna tudi prisotnost nekaterih besed v hebrejščini in grščini, čeprav se s tem ne strinjajo vsi.

Na binkoštni dan so bili v Jeruzalemu ljudje iz različnih krajev, regij ter jezikovnega in kulturnega izvora: Parti, Medijci, Elamiti; prebivalci Mezopotamije, Judeje in Kapadokije, Ponta in Azije, Frigije in Pamfilije, Egipta in delov Libije blizu Cirene, Rimljani, ki prebivajo v Jeruzalemu, Judje in prozeliti, Krečani in Arabci. Jeruzalem, je bil središče duhovnosti, sprejel je veliko ljudi, mesto miru je bilo pravzaprav večetnično in večkulturno mesto, kot je danes iz drugih razlogov, predvsem pa zato, ker je to mesto smrti in vstajenja našega Odrešenika.

Lahko rečemo, da ima globalizacija komuniciranja svoj izvor prav na binkoštni dan, ki je anticipiral današnji čas. Toda kdo so bili vsi ti, ki so bili v Jeruzalemu?

Parti so pripadali starodavni iranski populaciji, naseljeni od 3. stoletja A.D. v regiji iranske planote med Oksom, Kaspijem in osrednjo puščavo, imenovano Partija; medtem ko so Medijci vedno pripadali starodavni iranski populaciji, naseljeni vsaj od 9. stoletja. A.D. v severozahodni regiji Perzije, ki so jo Perzijci imenovali Medija; Elamiti pa so bili prebivalci Elama, pokrajine zahodno od spodnjega toka Tigrisa, ki je imela glavno mesto Suzo. Prebivalci Mezopotamije pa so prihajali iz območja prednje Azije med rekama Tigris in Evfrat; Judeja, dobro znana v Jezusovem času, je bila južno in najvišje območje planote Palestine, ki se nahaja med Mrtvim in Levantskim morjem; Kapadokija pa je bila del Male Azije; medtem ko je bil Pont regija sedanje Turčije. Frigija je bila notranja regija Anatolije; medtem ko je bila Pamfilija obalna regija južne Anatolije.

Lahko rečemo, da je bil takratni svet dobro predstavljen, kar dokazujejo Apostolska dela: »Takrat so v Jeruzalemu živeli pobožni Judje iz vseh narodov pod nebom.« Apostoli so nagovorili te ljudi, ki so prihajali iz različnih regij in krajev, in so popolnoma jasno povedali, kaj so govorili o Kristusu.

Po njihovem zgledu moramo razumeti, kdo je Kristus za nas, in s pričevanjem, oznanjevanjem in širjenjem evangelija po vsem svetu pomagati drugim razumeti. In danes je enostavno priti do ljudi in posameznika z močnimi sredstvi, ki jih imamo na razpolago od Facebooka, Instagrama, Twiterju (še papež ga uporablja) in drugih družbenih omrežji, ki nam omogočajo medsebojno komunikacijo. Ne smemo zanemariti tudi mnogih aplikacij (npr. app Youversion), ki nam omogočajo enostaven dostop do svetega pisma npr. in drugih možnosti, ki nam jih ponujajo elektronska občila, saj velikokrat nimamo možnosti, da bi prebirali časopise, ti so namreč prav z elektronskimi mediji potisnjeni v ozadje. Kljub temu se moramo zavedati, da je pa le knjiga tista, ki najbolj človeka bogati, vse drugo so le pomagala, pripomočki.

»Tvoj odhod v nebesa, Gospod, me navdaja z veseljem, ker je čas, ko sem stal ob strani in gledal, kaj delaš, mimo, in se je začel čas moje zaveze. To, kar si mi zaupal, razbije lupino mojega individualizma in mojega bivanja, zaradi česar se čutim osebno odgovornega za odrešenje sveta. Zaupal si mi svoj evangelij, Gospod, da ga oznanjam po vseh cestah sveta. Daj mi moč vere, kakor so jo imeli tvoji prvi apostoli, da me ne premaga strah, da me težave ne ustavijo, nerazumevanje ne pogubi, ampak vedno in povsod naj bom tvoja vesela novica, prinašalec tvoje ljubezni, kot so bili mučenci in svetniki v zgodovini vseh ljudstev sveta. Amen«

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več