Reči, da je Jezus šel v nebesa, pomeni v človeškem jeziku zajecljati skrivnost večnega spremenjenja Jezusove telesnosti, to je njegovega telesa, ki je bilo zaznamovano z nezaslišanim trpljenjem na vislicah križa in položeno v grob. Žene in učenci so nam zapustili svoje pričevanje. Videli so ga s tistim istim ranjenim telesom, ki pa izžareva svetlobo, ki zdaj najde večno gostoljubnost v večnem neprekinjenem trojičnem odnosu združenega Očeta in Sina. Od velike noči do dneva vstajenja Oče ostaja večno združen s Sinom, vendar z novostjo, da vstali Kristus, Božji Sin, živi svojo sinovsko povezanost z Očetom s svojo telesnostjo trpečega služabnika, ki se »na dan tistega dne« spremeni z močjo Svetega Duha, to je z mogočno in oživljajočo močjo tistega brezplačnega občestva med Očetom in Sinom, ki se je uprlo krutemu napadu človeške sebičnosti in smrti. Božja beseda nas skozi skrivnostno izkušnjo apostola Pavla danes spodbuja k razmišljanju o »izjemni moči, s katero deluje Oče na nas, ki verujemo vanj. Deluje ista učinkovita moč, ki jo je Oče pokazal v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih« (Ef 1,19-20). Sveti Duh, ki ga je Jezus obljubil pred vnebohodom v nebesa (Apd 1,8), deluje v nas!
Od dvoma do razsvetljave oči našega srca!
Zavedamo se, ker tako kot takratni Jezusovi učenci lahko tudi mi danes preidemo iz dvoma (Mt 28,17b: »Oni pa so dvomili«), torej iz svojega trdega in krvavečega srca zaradi surovosti dogodka križa, ki prevzame tudi nas, k »razsvetlitvi oči našega srca« (Ef 1,18), da bi kljub trdoti vsakodnevnega nošenja križa zaživeli z novim pogledom na svoje življenje, na zgodovino človeštva. Naj v nas deluje Sveti Duh, ki živi izkušnjo naše ponižne izročitve Očetovi volji! Izročimo Očetu, kot Jezus, naše stanje križanja ali celo naše stanje ljudi solidarnih z našimi brati in sestrami, ki bolj trpijo od nas!
Vzpon na goro blagrov.
Da, saj nas je danes vstali Jezus povabil, naj se vrnemo v Galilejo in se povzpnemo na goro. Ta gora je gora blagrov. Sveti Duh, ki je že prisoten v vsakem izmed nas, ne sprosti vse svoje osvobajajoče, tolažilne, oživljajoče moči, ki bi nam lahko razsvetlila oči našega srca, če se sami ne odločimo biti ubogi v duhu. Ne postanemo krivi zaradi svojih dvomov ali trdote srca ali pomanjkanja vere! Na Gori blagrov bomo, ko smo se odločili obleči ponižnost, doživeli osupljivo izkušnjo odkritja, da se nam vstali Kristus »približuje« (Mt 20,18a), se sklanja nad našo revščino, sprejema naše dvome, spoštuje našo trdoto in krvaveče srce. Predvsem pa izkazuje neverjetno zaupanje do vsakega od nas.
Poklican na trojno poslanstvo.
Na gori blagrov danes, na dan vnebohoda, vsi postanemo misijonarji, poslani, da izpolnimo trojno poslanstvo, h kateremu nas kliče vstali Kristus in nam obljublja svojo prisotnost med nami do konca sveta: »Jaz sem s teboj vedno do konca sveta« (Mt 28,20).
Prvo poslanstvo je »iti po vsem svetu in pridobivati vsa ljudstva za učence« (Mt 20,19a).
Posredovati naše veselje, ker smo odkrili »zaklad, skrit na polju« našega življenja (Mt 13,44), ta »zaklad slave, ki vsebuje dediščino Očeta med svetimi« (Ef 1,18b), zaklad Svetega Duha, ki je že prisoten v nas. Zahvaljujmo se danes za našo pripravljenost, da smo postali poslušalci Gospodove besede! Veselimo se svoje svobodne odločitve, da živimo vsakodnevno molitev na »svetilki naših stopinj, ki je njegova Beseda« (Ps 119,105)!
Drugo poslanstvo je »krščevati v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 20,19b).
Sam obred traja nekaj trenutkov, še posebej danes, ko se je krst zreduciral na skoraj neopazno doživetje namakanja otrokovih glav z nekaj kapljicami vode, ki se na slavljenca pogosto zlije zelo na hitro (da bi se slućajno ne pehladil v cerkvi). Če smo s svojo molitvijo najprej postali učenci Božje Besede, če smo zdaj oznanjevalci te Besede, potem zakramente, začenši s krstom, živimo in jih darujemo kot izkušnjo našega občestva kot otroci v Sinu, združeni z Očetom in vesele priče neodplačnosti ljubezni, to je Svetega Duha v nas, ki lahko po naši živi telesnosti naredi čudež prenove vseh naših odnosov tako, da jih obarva z edinostjo v ljubezni.
Tretje poslanstvo je »učiti vse izpolnjevati Gospodove zapovedi« (Mt 20,20a).
Ne gre za besedni nauk, ampak za življenjsko pričevanje našega služenja bližnjemu, našega umivanja nog drug drugemu, odkrivanja tukaj in zdaj Kristusovega gospostva v telesu ubogih. To je klic, da izžarevamo edinost v ljubezni po vsem svetu, zazrti v Kristusa, ki je danes z nami v evharistiji, da mu služimo in ga častimo v njegovi resnični navzočnosti v vsakem trpečem služabniku. Tukaj smo končno spet fizično združeni v liturgičnem zboru ko slavimo našo hvaležnost, da smo Cerkev, Kristusovo telo, ki ga podpira obhajilo njegovega telesa in krvi, da smo »telo ljubezni« na ulicah sveta. Ponosni smo, da v srcu negujemo pripadnost Cerkvi, ki ima za glavo vstalega Kristusa. Praznik Jezusovega vnebohoda je praznik našega bivanja Kristusovega telesa na svetu, kot seme in seme Božjega kraljestva, saj smo »Cerkev«! Danes nas prosi, da pod vodstvom njegovega Svetega Duha prispevamo k temu, da bo krščanska skupnost, ki ji pripadamo, za okolje, v katerem živimo, »polnost njega, ki je popolna izpolnitev vsega« (Ef 1: 22)..
