Velikonočni čas, tako poseben, vsaj z vidika verske prakse, se bliža koncu. Prihodnjo nedeljo bomo pozdravili Jezusa, ki se »vrača k Očetu« (že v tednu na Gospodov vnebohod) zato, ker se njegova zemeljska, telesna, fizična prisotnost med nami konča in se dvigne v nebesa. Odšel bo z obljubo, da nas ne bo pustil samih, da nam bo dal nekoga, ki nas bo podpiral in spremljal v tem, kar bo postalo čas poslanstva, zavzetosti, pričevanja. Skratka – če povzamem jezik tega izrednega obdobja – Gospod skrbi za naš »ponovni zagon«, tako da nam daje konkretno podporo, ki nam vsaj omogoča, da se ne počutimo same. Pri tem ne gre za ekonomsko podporo ali smernice obnašanja, temveč za nekaj večjega: gre za nekoga, gre za tretjo božjo osebo ki je v središču naše vere, Sv. Duhu. Govorimo, ker to dobro poznamo, o Svetem Duhu, ki ga bomo čez petnajst dni na binkoštni praznik premišljevali močno navzočega v naši in zgodovini vsega človeštva v t.i. binkoštni skrivnosti.
Tisto, kar danes pritegne našo pozornost je način, na katerega ga Jezus predstavi svojim učencem v kontekstu govora pri zadnji večerji. Najprej je treba upoštevati, da je to prvič, ko Jezus v Janezovem evangeliju govori o Svetem Duhu, ki nagovarja svoje učence, zbrane skupaj: torej gre za pomembne izjave, neke vrste nauk, katehezo, ki njim in nam omogoča, da vstopimo v to skrivnost dokončne Božje navzočnosti v zgodovini od binkošti naprej. Ko mora govornik ali poročevalec zboru predstaviti nekaj novega, za kar še nihče ni slišal, je njuna glavna skrb, da takoj zadene bistvo. Ker je to Jezusov tako pomemben uvodni govor, ne more tvegati neuspeha: zato mora predstaviti Svetega Duha skozi svojo glavno značilnost. In to počne z opredelitvijo Svetega Duha kot “drugega Tolažnika, ki bo ostal z vami za vedno”. Kaj konkretno pomeni?
Če nam Jezus govori o »drugem«, očitno misli to v zvezi z nečim ali nekom, pri čemer poudarja, da je prihod te osebe dodatek ali alternativa nečemu, kar že obstaja. “Drugo” kot kaj, kot kdo? Skoraj gotovo je, da Jezus to pravi v zvezi s samim seboj, tako zato, ker bo kasneje izrecno rekel svojim učencem: »Še malo in svet me ne bo več videl, ampak vi me boste videli«; in zaradi glavne lastnosti, dane temu Duhu, »drugi Tolažnik, ki bo ostal z vami za vedno«. Jasno je, da če so učenci slutili, da bo tista »pasha« Jezusova zadnja med njimi, jih najbolj skrbi, da bodo ostali sami. Čemu torej tri leta, odkar so zapustili dom, naklonjenost, delo in načrte za prihodnost, da bi sledili Učitelju, pri čemer so vložili veliko energije, tako telesne kot duhovne: če bi se zdaj vse končalo z Jezusovim odhodom s tega sveta, bi jih prevevalo malodušje. Živeti na pomemben način, s tveganjem, da se bo vse, kar je Učitelj zgradil, nesrečno podrlo, z vsem spoštovanjem do vseh in z zadovoljstvom – prikritim, a ne preveč, saj je imel dovolj nasprotnikov med judovsko elito pravovernih – Jezusovih nasprotnikov.
Tukaj potem pride ta »dar«, druga prisotnost, ki prevzame Jezusovo mesto, da lahko nadaljujejo njegovo delo. Ta »druga« navzočnost se imenuje »Parakletos«: to je grški izraz, ki se nam je zdaj že precej udomačil, ko govorimo o Svetem Duhu, zlasti v molitvi, liturgiji in pesmi, ki se uporablja a napačno razume. Seveda obstaja več prevodov tega izraza: tolažnik, odvetnik, branilec, pomoč … in kdor ima, naj da več. A gre za težko razumljiv izraz, katerega najbolj primeren prevod je morda dobesedni: »tisti, ki teče, ko ga pokličejo«, torej reševalec.
In tudi tu nam aktualni dogodki močno priskočijo na pomoč. Koliko figur reševalcev smo videli in še vedno vidimo, da se vrtijo po naših domovih, na naših ulicah, zlasti v bolnišnicah, domovih za ostarele, domovih za ostarele: ljudi, poklicanih, da se soočijo z zdravstvenimi (in ne samo) nujnimi dogodki, ki jih posameznik državljan, ki ga je prizadela ta strašna pandemija, se ne more soočiti sam ali s preprosto pomočjo svojih ožjih družinskih članov. In potem pokličemo na pomoč, ki je, treba je priznati, v veliki večini primerov takoj pohitela, in nikoli se ne bomo nehali zahvaljevati vsem tem “angelom varuhom”.
Toda ti, pa naj bodo še tako hitri, odločni, kompetentni in odločni, morajo na določeni točki prekiniti svojo takojšnjo in hitro reševalno funkcijo, saj morajo zagotovo počakati, da poskrbijo za koga drugega: in drame okrog tega nam dobro povedo, kolikokrat je prebadal zvok siren reševalnih vozil, ki so nam jemale spanec in spokojnost. In se dogaja morda še danes, ko ni več omejevalnih predpisov.
Ta rešitelj, ki ga je obljubil Učitelj, pa ima lastnost, ki nam bo med drugim preprečila, da bi podoživeli tesnobo zvoka siren ali bili prepuščeni v roke nekoga drugega, pogosto lastne negotove usode. Sirene po njegovi rešitvi ne bodo več tulile ne za nas ne za druge; in ne bomo več imeli strahu, da bi bili zapuščeni, sami, v rokah drugih, katerih sposobnosti, da rešijo naša življenja, morda še ne poznamo. Duh Tolažnik »ostane z nami za vedno«: takojšnja in dokončna, odločilna pomoč, ne zato, ker nas takoj ozdravi naše osamljenosti, temveč zato, ker ostane z nami za vedno.
Nikoli se ne bom naveličal ponavljati, svojemu življenju in življenju vseh svojih bratov po veri: Bog Jezusa Kristusa nima čarobne palice, ki bi rešila vse probleme človeštva naenkrat. Pravzaprav, če hočete videti, težava številka ena – smrt – sploh se ni rešila ali odpravila. Naredil je bistveno več: vzel jo je s seboj in jo še vedno vzame s seboj vsakič, ko umre otrok človeštva, ker umira in vstaja z njim. In to je naša največja zmaga!
