Današnji evangelij je odlomek iz zelo dolgega govora, ki ga ima Jezus v Janezovem evangeliju med zadnjo večerjo.
Juda pobegne in učenci so v strahu in grozi.
Čutijo, da se bo zgodilo nekaj strašnega, nepopravljivega in se počutijo izgubljene. Peter mu začne govoriti: “Gospod, kam greš?” (13,36). Tomaž pravi: “Gospod, ne vemo, kam greš in kako naj poznamo pot?” (14,5). Filip: »Pokaži nam Očeta in dovolj nam bo« (14,8).
Srca učencev so polna strahu.
Zato se jim poraja veliko vprašanj: »Kaj bo z nami? Kaj bo z nami? Kje bomo končali? Se bo vse končalo? In vse to je bilo tam? Smo se zmotili, ko smo verjeli v Jezusa?”
Učenci bi želeli gotovosti: »Povej nam pot… povej nam, kako naj to naredimo… daj nam jasna pravila… povej nam, kam naj gremo, kaj naj naredimo, kaj naj bomo, in to bomo storili. .. pokaži nam Boga in ne bomo imeli več dvomov … (14,5.8)«.
V tej situaciji Jezus odgovori: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte« (14,1).
Ne vem kako je z vami danes, ko slišite te besede, ampak meni – danes – te besede širijo srce.
Od nas ne zahteva, da smo vedno kos vsemu: pripravljeni, sposobni in bojeviti.
Ne tehta nas glede na to, koliko naredimo ali proizvedemo.
Ne ocenjuje naših rezultatov kot zlobni in sitni profesor.
Prosi nas, naj bomo v miru.
Jezus jih tolaži: »Zaupajte vame, še se bomo srečali, ne skrbite. Imejte vero! Sem vas kdaj varal? Sem vas kdaj zapustil? Tisti, ki ljubijo, niso nikoli izgubljeni za vedno.
To je prava ljubezen! Ljubezen je gotovo in izkušeno zaupanje. Začutili ste nekaj določenega, močnega, trdnega in veste, da lahko zaupate in se prepustite, čeprav ne razumete zakaj, veste, da bo držalo.
Je kaj varnega na tem svetu? Ne. Ko se poročimo ali ko se posvetimo, rečemo: “Za vedno”, vendar je to želja, zaveza, ne gotovost.
“Večno” je treba šele zgraditi in to ni dejstvo, ki je že pridobljeno, že narejeno samo zato, ker smo rekli “večno”.
Ali obstaja kaj takega kot “za vedno”? Obstaja, to je ljubezen.
Ljubezen, je edina sila, ki je sposobna prestopiti mejo in ločitev.
Ljubezen je edina sila, ki prestopi mejo, smrt, razdaljo, odmaknjenost.
Potem samo v ljubezni velja “za vedno”. Kjer ni ljubezni, ni “za vedno”. Ljubezen je tista, ki utemeljuje zvestobo in ne zvestoba tista, ki utemeljuje ljubezen.
Nato Jezus pravi: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč« (Jn 14,2).
Običajno si te verze razlagamo, kot da bi nam Jezus rekel: »Ne skrbi, pripravil ti bom majhen prostor v raju. Čez nekaj časa se vrnem in vas vse vzamem tja gor s seboj.”
Ne! To ni evangelij! Jezus ne gre k Očetu, da bi nam pripravil prostor v nebesih, ampak nam ga je pripravil že tukaj s svojim križem! Očetova hiša je Jezus sam, ker je Jezus ljubezen in Bog je doma, kjer se ljubezen živi in kjer se ljubezen vrača.
Kdor živi v ljubezni, že živi v Bogu tukaj spodaj in ko pride biološka smrt za vsakega posebej, ni problema: kdor je živel v ljubezni (torej v Očetu), bo živel v Očetu v večnosti. Zaljubljeni smo lahko le doma!
Obstaja veliko načinov, kako priti do Boga.
So tisti, ki pridejo do Boga po duhovni pomoči župnije, po zgledu staršev in tisti, ki pridejo po življenjskih težavah, morda celo življenje skrbijo za bolnega otroka; so tisti, ki pridejo do Boga z meniškim življenjem, so tisti, ki pridejo do Boga skozi posvetno življenje; obstajajo pa tudi tisti, ki pridejo do Boga tako, da se posvetijo samo Bogu, obstajajo tisti, ki pridejo do Boga tako, da ljubijo drugega človeka (ki nikoli ni vse navedeno v nasprotju z Bogom).
Obstajajo tudi tisti, ki pridejo k Bogu z molitvijo z mnogimi besedami; obstajajo pa tudi taki, ki pridejo do Boga skozi tišino.
So pa tudi taki, ki nikoli ne pridejo tja… a Bog pride k vsem.
Končno se vmeša naš dragi Filip: »Pokaži nam Očeta in to nam bo dovolj«.
Dobro je, da apostoli sprašujejo, da želijo razumeti, tako kot mi.
Dragi Filip, kdor je videl mene, je videl Očeta. Nanj gledamo, da bi razumeli Boga!
Poglejte, kako je živel, kako je ljubil, kako je sprejemal, kako je umrl in razumeli boste Boga.
Vsak človek ima spontano, naravno predstavo o Bogu, toda spontana, nezavedna podoba, ki jo imamo o Bogu, je v povprečju grozljiva.
To je ideja vsemogočnega sebičnega, samozadostnega, skrivnostnega in neprijaznega, razdražljivega in nerazumljivega, o katerem je treba molčati, Boga, ki ignorira trpljenje, ki dopušča smrt nedolžnih. Jezus je prišel, da bi radikalno in dokončno spremenil to predstavo o Bogu, da bi nam razkril njegov pravi obraz: kdor vidi njega, je videl Očeta …
Na antropološki ravni je to pomembno: z neko osebo lahko preživimo celo življenje, čeprav ji rečemo, da jo imamo radi, vendar tvegamo, da vanjo projiciramo svoje podobe, svoje zablode, svoja pričakovanja, pri čemer drugega nikoli ne bomo zares razumeli, ker je zakrit z našimi predsodki. Na enak način tvegamo, da bomo preživeli vse življenje z Jezusom, tudi naredili marsikaj zanj, vendar mu s svojimi predstavami preprečili, da bi se nam razodel tako, kot bi želel on sam.
Vprašanje, ki ga Jezus postavlja Filipu, danes namenja meni: “Že dolgo sem pri tebi in me nisi spoznal?” (v. 9).
Evangelij se konča takole: »Resnično, resnično, povem vam (ἀμὴν ἀμὴν λέγω ὑμῖν): Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.« (14,12).
Večina nas tega ne verjame: »Daj no, ne se hecat. Jezus je bil Jezus in jaz sem jaz«.
Vendar so to Jezusove besede tako kot druge. Če jih je rekel, pomeni, da so resnične.
Večina ljudi ne verjame, da so lahko močni, da so lahko pomembni, da lahko delajo velike stvari. Poglejmo se najprej v ogledalo: kaj vidite? »Ah, če bi bil malo bolj inteligenten, če bi vedel malo več, če ne bi imel te ali one težave, če bi imel inteligenco te osebe ali srečo te osebe, če bi znal bolje govoriti, če bi vedel, da sem to storil, če bi vedel, da mislim te misli, če bi se izkazalo, da sem«. Napačno razmišljanje. V Bogu lahko narediš velike stvari.
Zato potem sklep takega pritlehnega razmišljanja: »Lahko, dobro Bog, vendar ne toliko; nekaj, ja, ampak ne toliko.”
Toda Jezus nas ne vidi takšne, zapomnimo si to. Lahko delamo Božje stvari!
Z vsemi stvarmi lahko živimo in se soočamo na božji način, tudi v najbolj negativnih trenutkih.
Vstali od nas ne zahteva, da rešimo svet – On je to že storil! – ampak samo živeti na svetu kot ljudje, ki jih je rešila ljubezen.
