Takole v paru zvenita vajini imeni nadvse ljubko, otroško … kot iz risanke.
Kot Pipi in Melkijad, na primer. In kar vidim, kako pobožne duše že zavijajo z očmi in se križajo, ker sveta apostola primerjam z dvema rožnatima prašičkoma.
A kljub temu, da sta se kot pravoverno vzgojena Juda te sorte živalim verjetno na daleč izogibala, ker so bile po Mojzesovi postavi nečiste, in morda tudi vidva ob moji primerjavi zavijata z očmi, morata priznati, da tem živalim ne gre odrekati kanec pameti, predvsem pa pametnega ravnanja, saj sta bila sama priči dogodku, ko je Jezus legijo hudih duhov iz človeka pregnal v svinje. Le-te pa s hudičem niso bile tako potrpežljive kot pred njimi dotični obsedenec, temveč so se raje zapodile v morje, da bi se znebile hudobca. Torej so raje šle k hudiču, kot da bi hudiča prenašale. A ker so se posledično utopile in je z njimi vred šel k hudiču še pršut, je tole malo ponesrečena primerjava. Smešna pa tako ali tako ni, ker je – kot pravi pregovor – vrag odnesel šalo.
Verjetno nista poskusila ne že omenjenega pršuta ne kakšnih reberc tudi potem, ko je Jezus rekel, da »človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust« (glej Mt 15,11), kajti stara navada je železna srajca, če se še malo pomudim pri pregovorih.
Pa vendar tale moja primerjava z narisanima junakoma, ki sta pustila odtise svojih parkeljcev vsevprek mojega otroštva, ni tako iz trte izvita, kajti v vsaki novi zgodbici je Pipi, mali pujs, zastavil kako radovedno vprašanje Melkijadu, velikemu pujsu in ta mu je vedno rekel: »Pojdi z mano!« in potem sta poiskala odgovor na vprašanje. In mene tale »pojdi z mano« na moč spominja na »Hodi za menoj!«, ki si ga Filip zaslišal iz Jezusovih ust (glej Jn 1, 43) ob Genezareškem jezeru.
Ljuba moja Filip in Jakob, opravičujem se, ker me je odneslo v otroške sinhronizirane in risane spomine, a ker sem tudi sam, po naravi svojega poklica premnogim bitjecem in živalim posodil svoj glas, v tej nedolžni in svinjski primerjavi ne vidim nič slabega. Res ne. Tudi vidva sta svoj glas, ter konec koncev tudi svoje srce, na koncu pa še glavo, oziroma življenje, ne le posodila, temveč dala Kristusu, ter tako – če ostanem zvest svoji narisani in sinhronizirani primerjavi – odapostolala domov … v nebeško kraljestvo.
Ljuba moja in sveta Filip in Jakob. Da bi nas po novih poteh ne gnala le radovednost – kot Pipija in Melkijada, temveč živa vera – kot vaju.
Obilo žegna za vajin god. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas.
Gregor
Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK
