Mislim, da moramo imeti veliko sočutje do apostola Tomaža, ki ga imajo mnogi prej za simbol nevere, dvoma in skepticizma, a je takšna oznaka precej dvomljiva. Namesto tega menim, da je tudi vera željna spoznanja, vera, ki ni zadovoljna sama po sebi, je morda manj preprosta in manj pristna od drugih, a vsekakor bolj globoka, kot se morda zdi. Ker Tomaž ni zadovoljen s pričevanjem ali napovedjo apostolov, torej večino učencev, on želi videti, se dotakniti, slišati. V svojem življenju potrebuje osebno izkušnjo Vstalega. In kako mu lahko zameriš? Kdo med nami bi se strinjal, da bi brezpogojno verjel v oznanilo vstajenja in vrnitve v življenje mrtve osebe, mrtve v tako krvavi in grozljivi obliki, da ni dala možnosti izmišljenim interpretacijam, kot so tekom zgodovine nekateri trdili, da je Jezus iz Nazareta na križu utrpel samo navidezno smrt? Ne, nič očitnega: Jezus se je res povzpel na križ in smrt je bila krvava, čeprav hitra, v primerjavi z običajnimi časi agonije za tiste, ki so bili obsojeni na križ: žeblji so mu resnično prebodli zapestja in noge in stran je bila res prebodena z mečem, kot so nam pripovedovali navzoči (in teh je bilo veliko).
Ravno na te žeblje v njegovih rokah in nogah in na tisto prebodeno stran se je Tomaž skliceval v svojem iskanju resnice, ki bi mu pomagala ne toliko do več vere, temveč k krepitvi tiste, ki jo je že imel in ki jo je v resnici že kdaj izgubil. Ker je bila izguba vere v takšnih situacijah lahka in je tvegala, da postane nekaj samoumevnega, neizogibnega: kar tri leta (kolikor je trajalo življenje Jezusa z učenci) svoje življenje popolnoma zaupaš osebi, ki ne samo pravi, ampak z dejanji dokazuje, da ima moč, ki prihaja od zgoraj in zaradi katerega resnično razmišljaš o njem kot o božjem sinu, Mesiji, odrešeniku sveta, potem pa ti ga, kot bi mignil, odvzamejo, aretirajo z izmišljeno in nepomembno izdajo , po kratkem postopku mu sodijo, ga obsodijo na grozovito smrt in vsi tvoji upi, tvoje sanje, tvoja prepričanja, tvoji projekti, življenje, ki si ga zgradil na njem, zjutraj izginejo kot sanje, kot da ni nič resničnega kar se je kdaj zgodilo.
Nič tako nadrealističnega ali drugačnega od tega, kar je velika večina nas – tudi tistih, ki trdijo, da imajo neomajno vero – je živela in živi v teh dneh, v katerih nevidna, tiha in brezkrvna sila, a enako smrtonosna – če ne še bolj kot križanje, kot bi mignil, odnese generacije in generacije moških in žensk, za katere smo mislili, da so nepremagljivi, okrepljeni z odporom proti katastrofalni vojni in lakoti, ki sledi; ljudje, ki so se (mladi ali stari, ni pomembno) kljub vsemu naučili, da ne nehajo sanjati, ker so sposobni premagati strahote in veliko dlje in bolj mučne bolezni kot katerikoli virusi; ljudje, ki so imeli res še veliko sanj v predalu in so mnogim drugim ljudem predstavljali ne le upanje, ampak gotovost, nekoga, na katerega so se lahko zanesli v vsakdanjem življenju. Tisoče in tisoče »Kristusov« brez križa, križanih navkljub, »mesij«, obremenjenih s preroškim upanjem a jih ni več. Ali zmore vernik potolažiti trpeče in jim oznaniti upanje z besedami, da smo v velikonočnem času in so zato bolj kot v katerem koli drugem obdobju leta naši ljubljeni bratje in sestre »umrli in vstali s Kristusom«.
Ne, res ne moreš nikogar prepričati: če imaš željo in moč, veruj sam, oznanjaj, komur hočeš, da je Kristus življenje zate in da se ti je Bog usmilil. Vendar naj vam ne bo hudo, če kdo temu ne verjame več; ne jemljite si k srcu, če kdo težko vidi življenje, ker je zaprt v sobi smrti; ne kliči nikogar, ki se jezi na tistega starega »belobradega boga«, za katerega se zdi, da je te dni še poslabšal svojo gluhost, tako da nas ne sliši in ne more več odgovoriti na naše molitve. Ne krivimo današnjih mnogih »Tomažev«, ki morajo, preden verujejo v vstalega Gospoda, videti konkretna znamenja njegove prisotnosti v naših bolečih situacijah.
Pustimo jim – ali pa bi bili bolj pošteni, če bi rekli »vsi« – nekaj časa za razumevanje; vzemimo si tudi, kot si je Učenik vzel s Tomažem, »osem dni«, da v luči razuma sprejmemo, da Bog govori v našem življenju na načine, ki nam jih ni dano razumeti. »Osem dni« v evangeliju ni katerikoli čas, predvsem pa niso podvrženi računanju ur in minut, niti računanju tistih, ki že razmišljajo, kdaj bi začeli znova. To so kalkulacije pravih nevernikov, tistih, ki še niso dojeli, da v vsej tej zgodovini zdaj nismo več mi tisti, ki bi kalkulirali; to so kalkulacije tistih, ki bi radi trdili, da imajo še vedno vse v rokah, da imajo še vedno vso situacijo v rokah. Če pa sploh nimamo možnosti izračunati, koliko minut življenja imamo pravzaprav na voljo! Bolj malo.
Vzemimo torej teh »osem dni«, ki so en dan več od dni, ki jih je Bog potreboval za ustvarjanje sveta, da bi njemu in nam pomagali »poustvariti« naš svet; vzemimo si teh “osem dni” (kar so dnevi, ki jih običajno pustimo med eno nedeljo in drugo, da poslušamo Besedo in lomimo kruh), preden se lahko vrnemo k iskanju v njegovi Besedi in njegovem razlomljenem kruhu moči, da pojdemo naprej; vzemimo si teh »osem dni«, da ostanemo tiho in v tišini počakamo, da bo Gospod prevzel pobudo in da bo »osem dni kasneje« storil isto, kar je naredil tisti velikonočni večer, ko ne mi ne Tomaž ne moremo videti ali čutiti, da je prisoten v naših življenjih. Dovolj bo, da se vrne med nas, kljub temu, da so vrata naših src zaprta zaradi trpljenja, in nam reče: “Mir vam bodi”.
On bo tisti, ki nas bo prijel za roko in nam pustil vstopiti v svoje rane in naše bolečine, da bi nam pokazal, da je živ in da ostaja vedno in v vsakem primeru naš Gospod in naš Bog.
