Izkušnja vstajenja v prvi skupnosti učencev je bila dolgotrajenproces.
Sprva mnogi niso verjeli pričevanju tistih, ki so doživeli Jezusovo živo navzočnost (Mt 28,17; Mk 16,11.13.14; Lk 24,11.36.41; Jn 20,25). Toda prikazovanja so bila tako močna, globoka in prepričljiva, da so uspela premagati človeško nevero. Ženske so bile bolj verne kot moški, o čemer nam pripovedujejo vsi štirje evangelisti. Bile so prve, ki so verjele v veselo novico o vstajenju (Mt 28,9-10; Lk 24,4-11; Jn 20,11-18).
Ob novici Marije Magdalene, ki je videla prazen grob, sta Peter in ljubljeni učenec tekla h grobu. Oba sta videla na tleh lepo zložene povoje. Za drugega učenca evangelij pravi: “Videl je in veroval!” Nič pa ne pove o Petrovi reakciji, čeprav je prvi vstopil. Na koncu evangelij dodaja, da še nista »umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih” (Jn 20,9).
To pomeni, da Stara zaveza sama po sebi ne posreduje popolnega razumevanja tistega, kar vsebuje. Luč za razumevanje njenega pravega pomena se pojavi v trenutku, ko zmoremo verovati v Jezusovo vstajenje. Izkušnja vstajenja je šele učencem odprla oči in jim razkrila popoln in celovit pomen Stare zaveze. Prisluhnimo zgodbi, ki pomaga razumeti ta spremenjen pogled: V krogu prijateljev je nekdo pokazal fotografijo, na kateri je bil moški s surovim obrazom. Vsi so menili, da gre za neprijetno osebo. V tistem trenutku je pristopil fant in rekel: “To je moj oče!” Ostali so ga pogledali in rekli: “Torej je strog oče!« Fant je odgovoril: “Ne, ne, ne! On je zelo ljubeč. Moj oče je odvetnik. Ta fotografija je bila posneta na sodišču, ko je ovadil zločin zemljiškega posestnika, ki je želel revni družini odvzeti nekaj njihovih zemljišč! Moj oče je zmagal.
Ubogi družini ni bilo odvzeto zemljišče!” Vsi so še enkrat pogledali fotografijo in rekli: “Kako lepa fotografija!” Skoraj po čudežu je nanjo padla svetloba in dobila je nov videz. Strogi obraz je postal prežet z veliko nežnostjo! Sinove besede so spremenile vse, čeprav niso spremenile ničesar! Podobno so Jezusove besede in dejanja, ki so se rodila iz izkušnje sina, ki ga je Oče ljubil, ne da bi spremenili eno samo črko ali vejico, spremenile ves pomen Stare zaveze (Mt 5,17-18).
Isti Bog, ki se je zdel tako oddaljen in strog, je prevzel lastnosti dobrega Očeta, polnega nežnosti! Marija Magdalena se je vrnila h grobu, da bi bila tam, kjer je bila še zadnjič z Ljubljenim (Jn 20,11). Iskala je Jezusa, ob katerem je živela zadnja tri leta. Videla ga je, vendar ga ni prepoznala. Iskala je Jezusa iz preteklosti, kakršen je bil pred tremi dnevi. Tista podoba ji je preprečevala, da bi prepoznala živega, Vstalega, ki je bil pred njo. Imela ga je za vrtnarja, a ko je izgovoril njeno ime, ga je prepoznala. Odgovorila je: “Učitelj!” Njen prvi vtis je bil, da je bila smrt le boleč dogodek na poti in da je zdaj spet vse tako, kot je bilo prej. To je bil isti Jezus, ki ga je poznala (Jn 20,13-16), vendar način bivanja z njim ni bil več enak. Rekel ji je: “Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu.” (Jn 20,17) Zapustiti ga je morala in prevzeti svoje poslanstvo: oznaniti bratom, da je šel k Očetu. Vstali Jezus nam je na ta način odprl pot k Očetu in nam ga ponovno približal.
Način, kako je opisano Jezusovo prikazovanje Mariji Magdaleni, nam omogoča, da se zavemo stopenj poti, ki jo je morala prehoditi − od bolečega iskanja do novega velikonočnega srečanja. To je tudi pot, ki jo moramo vsi prehoditi v svojem življenju: iskanje Boga z življenjem po evangeliju.
