Dejal jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recite: ›Učitelj pravi: Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal pasho s svojimi učenci.« (Mt 26,18). Začenja se poseben, veliki teden. Vsi smo zbrani v družini. Res se zdi, da želi letos Jezus priti na veliko noč s svojimi učenci v našo hišo! Gre za res enkratno priložnost, ki nas popelje nazaj k izvoru tega praznika, ki je nastal v hudi noči bega iz Egipta, ko so ljudje praznovali svojo osvoboditev z uživanjem jagnjetine v ožjem krogu družine. Tako je bilo za Cerkev v prvih stoletjih: okus domačega praznovanja, ki je spominjalo prav na noč bolečine in bleščečo svetlobo vstajenja, ki ga je Jezus pričakoval na večer zadnje večerje.
»Pri tebi bom praznoval veliko noč«, v intimi vašega doma. Mi smo tisti »ta in ta«, ki so ga učenci prosili, naj da na razpolago svojo sobo, da bo Jezus »jedel pasho« (Mt 26,17). In Matejeva zgodba je prepletena z znaki intimnosti, ki pripoveduje o dramatičnih dogodkih Jezusovih »zadnjih ur med nami«.
Obstaja intimnost pogrnjene mize, pojedine, ki spominja na naklonjenost ljudstva in družine, vezi, v katerih se vsak dan uresničuje navzočnost Boga, ki odrešuje. Jesti skupaj pomeni deliti življenje, prevzemati odgovornost za izkušnje drugega, sodelovati pri njegovih projektih in biti odprt za predajo svojih. Pripravljena miza in preprosta, a hranljiva hrana je prostor skrbi in ljubezni, ki porajata upanje: pomislimo na naše matere in babice, ki tako vneto izumljajo nove recepte, da naredijo življenje doma bolj bratsko, ki sladkajo tudi medsosedske odnose. Pri mizi se Jezus podarja svojim učencem v razlomljenem kruhu in vinu: želimo uživati ta okus intimnosti, ko vstopamo v evharistično slavje. Kdo ve, ali nam ta čas posta iz Kristusovega Telesa in Krvi ne povrne zavesti daru, ki ni prav nič očiten!
Potem je tu še intimnost vrta Getsemani, agonije in tesnobe. Tam, kjer se Jezus sooči s končno odločitvijo, da gre do konca v daru samega sebe, ko se žalost spusti v njegovo srce in otrdi njegove ude, so ob njem trije najbližji učenci. Trpljenje potrebuje podporo in tolažbo prijateljev in zaupnikov. Nositi težo drug drugega je gesta velike intimnosti in to potrebuje tudi Jezus. To je storil za vse in se pripravlja, da to stori do konca, nosi križ na Kalvarijo, da bi se odkupil za greh in bolečino sveta. Prijatelji pa tega ne zmorejo, zaspijo, zatajijo ga: intima je včasih težka, pretežka in bi ji morda želeli pobegniti, pobegniti. Včasih je zgodovina tista, ki začrta svoje meje: mnoge žrtve teh preizkušenj umrejo brez tolažbe svojih najdražjih; res pa je tudi, da je veliko nedolžnih za vedno zapustilo to življenje brez spoštovanja in skrbi, ki si jo zasluži vsak Božji otrok. Jezus nas vabi, da delimo njegovo bolečo intimnost, da ne bi nikoli pozabili njegovih bratov in prijateljev – ubogih –, ki nimajo nikogar ob sebi, ki bi jih tolažil.
Tu je tudi zakonska intimnost, ki se pojavi v zgodbi o Jezusovem sojenju, Matej pripoveduje o Pilatovi ženi, ki posvari svojega moža, ker jo je »Pravični« (27,19) močno vznemiril v sanjah, v »spalni intimnosti«. Vemo, da ženska zazna in predlaga globlji pogled, potrebo po drugem registru za ogled skrivnosti. Kako se nas dotakne ta žarek ženske sladkosti in skrbi, ta dialog med zakoncema, v katerem skuša moč ljubezni osvoboditi podle navade nasilja! Gre za poziv k ponovnemu odkrivanju smisla našega družinskega življenja v medsebojnem poslušanju, v pozornosti do drugih, v varovanju najpristnejših vrednot, ki pogosto znova privrejo na površje, ko v zakonski postelji slečemo maske. Jezus prosi za dovoljenje, da bi bil Gospodar tudi najinega najintimnejšega, zakonskega odnosa.
In v tako živahni intimnosti se počutimo pritegnjene, a tudi poklicane k nepogrešljivi odgovornosti. Ker je zaupanje družinskih in prijateljskih odnosov poziv k prevzemanju odgovornosti za drugega, brez pobega. Morda se zato manj bojimo razgibanega obstoja in časa, polnega hitenja in obveznosti, ki ga obžalujemo, potem pa ga v življenju zavračamo in se pritožujemo. Upočasnjen čas intimnosti nas razoroži, razkrije drug drugemu, razbije vsak izgovor: ne moremo ubežati resnici o sebi.
Morda ta »ta in ta«, pa tudi naš Cirenejec (Mt 27,32), nista imela veliko možnosti izbire: v Jezusovi zgodbi sta se znašla skoraj po naključju. Toda Peter, Jakob in Janez, Juda in drugi učenci, Pilat …: ne oni, oni so bili postavljeni pred odgovorno izbiro: ‘Ali res želim biti z Jezusom?’. Bolj kot raste intimnost z njim in prihaja do nas izkušnja njegove ljubezni, bolj smo poklicani k odgovoru. In ta odziv je na žalost lahko tudi beg, zavračanje, celo agresija in jeza. Jezus to dobro ve, ker pozna človekovo srce. Kljub temu tvega, saj se nestrpno spušča do najbolj intimnega v nas. Tam, kjer živijo naši strahovi in smo najbolj ranljivi, gleda Gospodov obraz, ki ga bosta iznakazila tudi naš ponos in naša strahopetnost. Kljub temu nas ne bo pustil pri miru.
Kajti intimnost, ki se razodeva v Jezusu in preoblikuje vsako drugo izkušnjo zaupanja, je tista z Očetom. Odnos z Njim ne oslabi, zaradi česar je prostor bolečine absolutni dar ljubezni. V tesnobi vrta kot v kriku križa v Jezusu nikoli ne izgine življenjski odnos s Tistim, ki ga je poslal. Rešilna bližina Sina z Očetom, da bi izpolnjevali samo njegovo voljo, razodeva srce skrivnosti in nas spodbuja, da se z zaupljivo odgovornostjo odločimo, da postanemo intimni tudi z Njim. Velika noč se lahko zgodi tudi v družini, kolikor v kateri se vsi skupaj ponovno odkrivamo kot ljubljeni otroci v navzočnosti Očeta, ki z bližino svojega Sina Jezusa tudi v skrajni smrtni uri po zaslugi ljubezni spreminja v življenje tisto, kar se v naših očeh lahko zdi le obup. Jezus se v tem letošnjem pasijonu bolj kot kdaj koli odloči priti v našo hišo, da bi bil v naši intimi. V želji, da svoje odnose, predvsem tiste bolj vsakdanje, spremenimo v radosti in da smo prav po njih željni prekopati globine našega srca, da bi življenje v vsej polnosti vzcvetelo iz trnja.
