Ne morem si kaj, da se ne bi ob tvojem nenavadnem imenu spomnil tvojega soimenjaka Bertholda Brechta, ki mi je, priznam, nekoliko bolj poznan kot si mi ti, kajti prihaja iz gledaliških krogov, in odrske deske so mi, kar naj te nikar ne začudi, bližje kot meniška celica. Čeprav pa ti moram po drugi strani priznati, da sem se kdaj pa kdaj v svojo gledališko garderobo umaknil kot puščavnik v svojo votlino, in nisem vedno bežal le pred nadležnostjo gledališkega vsakdana, ampak mi je kdaj prijalo tudi, da sem se odmaknil od družine.
Ko premišljujem, se mi zdi, da vaju, Bertolda, druži več kot le skupno ime.
Tudi teaterski Berthold – Brecht – je izkusil, kot ti, ljubi moj sveti Bertold, grozoto vojne, prve svetovne vojne, in to izkustvo ga je zaznamovalo in pretreslo, kot je tebe pretresla izkušnja križarske vojne, iz katere si se po zaobljubi umaknil v samoto na goro Karmel.
Taterski Berthold je predvsem znan po V-efektu (fao-efektu), ki ga tisti, ki ne obvladajo Brechtove materinščine – nemščine, preberejo kot Vau-efekt, gre pa za tako imenovani »vermfrendungseffect«, oziroma potujitveni efekt, ko se igralec z vlogo ne poistoveti čisto do konca, je ne igra, ampak jo komentira. In tudi ti, moj dragi svetnik, si verjetno požel kak »Vau!« komentar, ko si s prijatelji somišljeniki sestavil stroga pravila in karmeličanski red, poimenovan kar po gori na katero ste se zatekli. Odtujili ste se svetu, ki je za vas le bleda igra v primerjavi z nebeškimi stvarnostmi, mi, navdani smrtniki, pa to pač po svoje komentiramo.
Teaterski Berthold ni bil kak svetniški mož, saj je bil pristaš revolucije in je tako tudi živel, močno pa vplival na vse kasnejše dramatike, kot si s svojim načinom življenja vplival tudi ti, sveti Bertold, na – lahko rečem kar – ves svet, saj si, čeprav skrit v zavetju gore, bil revolucionar Božje ljubezni. In si tako tudi živel.
Verjetno ni naključje, da si si izbral prav goro Karmel, goro, na kateri se je že preroku Eliju v Stari zavezi, Bog razodel ne v ognju, ne v viharju in ne v potresu, ki so ga spremljali, ampak v tihem šepetu.
Ljubi moj sveti Bertold! Obilo žegna za tvoj god! Pa nam ga vrni in izlij na nas, da se ne bomo odtujili drug drugemu, ampak živeli tako, da bomo lahko ob pogledu na nebeško glorijo dahnili kak: »Vau!«
Gregor
Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK
