Božja beseda pete postne ali tihe nedelje nas takoj pripravi na veliko noč 2023, ki, kot vemo, ne bo velika noč kot tiste leta nazaj, kot ni bilo vse, kar je zaznamovalo našo osebno zgodovino, zgodovino naše domovine in ves svet v času epidemije, ki je prinesla bolečino, smrt, trpljenje, tesnobo in preizkušnje vseh vrst, današnje dni pa strah pred morebitno grožnjo vojne, in to ne virtualne, ampak te ki pa se že dogaja na evropskih tleh v Ukrajini. Naše praznovanje bo vsekakor imelo pridih strahu, a na drugi strani tudi upanja, če zaupamo Jezusu, ki je svet zla že premagal.
Janezov evangelij, vpet v besedno bogoslužje, nas zato odpira k življenju, upanju in vstajenju. Pravzaprav nam govori o smrti in vstajenju Lazarja, Jezusovega prijatelja, ki ga sestre obvestijo, da je njihov brat Lazar bolan. Jezus je bil prijatelj obeh sester Marte in Marije in Lazarja. Ko je novica prišla do njega, je Jezus nagovoril učence in rekel: “Ta bolezen ne bo vodila v smrt, ampak je v Božjo slavo, da bo po njej poveličan Božji Sin”.
Nato evangelist Janez opiše odnos med Jezusom in Lazarjevo družino s preprostimi besedami: »Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je slišal, da je Lazar zbolel, je tam ostal dva dni. Nato je rekel svojim učencem: “Pojdimo nazaj v Judejo!”
Jezus torej ni ravnodušen ob novici o njegovem bolnem prijatelju in vse nam daje misliti, da je molil zanj in je zato čim prej odšel v Betanijo. Toda ko je Jezus prišel, je bilo prepozno, saj je bil Lazar že mrtev in pokopan. Kar se zgodi velikokrat, ko človek nenadoma umre in se bližnji niso imeli priložnosti posloviti. Če se vrnemo k evangeljskemu odlomku, je Marta sprejela Jezusa takoj, ko je prišel v njihov dom v Betaniji. Marta se je obrnila k njemu z besedami: »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl! Toda že zdaj vem, da kar koli boš zahteval od Boga, ti bo Bog dal.« In tu najdemo izraze zaupanja v Gospoda, vere, ki zmore vse. Jezus ji pravzaprav ne daje poguma z besedami, da je zdaj vsega konec, da se ne da nič več narediti, ampak spominja na samo bistvo svojega poslanstva na svetu, poslanstva življenja in vstajenja: »Tvoj brat bo vstal«, reče takoj, da ne razžalosti. Marta, ki je poznala Božjo besedo, odgovarja: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednjega dne«, odgovori Marta.
Zavest o končnem vstajenju je bila v nekaterih verskih krogih jasna že pred samim Kristusovim vstajenjem. Toda na tej točki gre Gospod dlje, da bi potrdil Martino prepričanje, Jezus ji namreč reče: »Jaz sem vstajenje in življenje; kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; kdor živi in veruje vame, ne bo nikoli umrl. Ali verjameš temu?». Jezus torej postavlja vprašanje vere, na kar žena iz globine svojega srca odgovori: »Da, o Gospod, verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet«. Ob teh ganljivih besedah evangelist ugotavlja, da je bil Jezus globoko ganjen, zelo je razburjen in takoj vpraša, kje je Lazar pokopan. Odpeljejo ga do grobišča. Takoj ko je Jezus pride, plane v jok. Jezus torej izraža svojo bolečino s solzami, kot to počnemo mi vsakič, ko se trpljenje in smrt dotakneta našega življenja. Vse to se dogaja v navzočnosti toliko ljudi, da so Judje takoj poudarili: “Poglejte, kako ga je ljubil!”. In potem takoj kritika, celo provokacija, da bi videli kakšna bo Jezusova reakcija: »Ali ni mogel tisti, ki je slepemu odprl oči, tudi njemu zagotoviti, da ne bi umrl?«. Ne glede na to, kaj so govorili, se je Jezus približa grobu in opazi, da je to votlina, pred njo pa postavljen kamen. To je isti prizor, ki ga bo Janez prikazal v trenutku Jezusovega vstajenja. Jezus reče: “Odstranite kamen!”. Toda Marta, sestra pokojnika, takoj pripomni: “Poglej Jezus, tam je že štiri dni in zato oddaja neprijeten vonj”. Jezus pa Marto spomni: »Ali ti nisem rekel, da boš, če veruješ, videla Božjo slavo?«.
Od Marte in prisotnih je potrebno še eno dejanje vere, zato nadaljujemo v smeri, ki jo je nakazal Jezus. Takoj so odstranili kamen in Jezus je takrat z očmi, obrnjenimi v nebo, molil s temi izrazi: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vedno poslušaš, a rekel sem to zaradi ljudi okoli sebe, da bi verjeli, da si me ti poslal.«
Po molitvi je na ves glas zavpil: “Lazar, pridi ven!”. “Mrtvec je prišel ven z nogami in rokami, zvezanimi s povoji, in z obrazom, zavitim v prt.” Takrat Jezus reče prisotnim: “Osvobodite ga in pustite.” Lazar se je tako vrnil v življenje.
Čudež Lazarjevega vstajenja vodi tiste, ki niso verovali, k veri. Upamo, da lahko ta čudež, omenjen v današnjem evangeliju, pripelje vernike do notranjega preporoda, neverujoče pa do spreobrnjenja. Obe nedeljski berili sta sestavljeni okoli iste teme, prvo iz Knjige preroka Ezekijela in drugo iz Pisma apostola Pavla Rimljanom. Sklicevanje na končno vstajenje, ki ga najdemo v Ezekijelovem besedilu, je izrecno: »Tako pravi Gospod Bog: »Glej, odprl bom vaše grobove, izpeljal vas bom iz vaših grobov, ljudstvo moje, in vas bom vodil nazaj v deželo Izrael«.
Od stanja smrti do stanja življenja in vstajenja. Četudi obstajajo sklicevanja na zgodovinski in družbeni preporod Izraela, prerok v resnici tukaj odpira perspektive vere, ki jih mora dobri Izraelec narediti za svojo: »Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas pripeljem iz vaših grobov, ljudje moji«.
Prenova bo duhovnega in notranjega reda in bo spreminjala življenja posameznikov in ljudi: »Duhu svojemu bom pustil vstopiti vate in spet boš živel; Počival boš v tvoji deželi.”
Upanja polna vizija ponovnega rojstva je tukaj potrjena z zelo močnimi in ganljivimi besedami. V drugem berilu, iz pisma Pavla Rimljanom, je povzeta skrivnost odrešenja človeštva skozi Kristusovo smrt in vstajenje, na katero se Pavel izrecno sklicuje, hkrati pa nakazuje moralno pot osvoboditve, ki jo imamo kristjani v Kristusu: “Bratje, tisti, ki dovolijo, da jim prevladuje meso, ne morejo ugajati Bogu”. Jasno je, da je stanje greha, v katerem se človek pogosto znajde, posledica dejstva, da v življenju prevladuje materialna razsežnost in nikakor ne duhovna. Za kar nas apostol rad spomni, da nismo pod oblastjo mesa, ampak Duha, saj Božji Duh prebiva v nas. Vendar, kaj se lahko zgodi: “Če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov”. In tukaj je sklicevanje na krst jasno. Pri krščenih je govor drugačen. Pravzaprav s spreobrnjenjem »če je Kristus v nas, je naše telo mrtvo za greh, Duh pa je življenje za pravičnost«.
Naslednji odlomek se nanaša na velikonočnega Kristusa: “In če Božji Duh, ki je obudil Jezusa od mrtvih, prebiva v vas, bo tisti, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu oživil tudi vaša smrtna telesa.” S Kristusovim vstajenjem smo torej izenačeni s tistim, ki je življenje in vstajenje za vse, to je Jezus. Živimo kot vstali in z Vstalim, naše življenje je življenje veselja nad vstajenjem, naše življenje je gotovost da bo tema naredila prostor za svetlobo, tudi v tem temnem in žalostnem trenutku za ves svet. To naj bo naša molitev: »Bog Oče, ti, ki si razodel svoje sočutje v Jezusovih solzah po njegovem prijatelju Lazarju, poglej danes na vsakega izmed nas. Daj nam, da prepoznamo svoje notranje bolezni, da jih znamo poimenovati. Prebudi nas iz naših občutkov smrti, iz naših »duhovnih spanj«. Ti, ki si Bog življenja, nas naredi po svojem Duhu v nova bitja.« Amen.
