»Ko je Jezus šel mimo, je zagledal človeka, slepega od rojstva« (v. 1): to je zgodba o novem srečanju, morda pa je to zgodba o vsakem našem srečanju z Jezusom. Evangelij nas spremlja na poti učenca (postavim se v vlogo opazovalca dogodka), potem ko nas je minulo nedeljo uvedel v skrivnost milosti, upodobljene v daru vode pri Jakobovem studencu. Tudi v današnjem odlomku najdemo vodo, ki umiva in očiščuje, simbol krsta, poleg luči, ki odmeva prvotno delovanje Boga Stvarnika (»In bila je luč […]: prvi dan« – 1 Mz 1,3.5 ) in v prah, s katerim je božja roka oblikovala človeka – Adamah – (prim. 1 Mz 2,7). Jezus, učlovečeni Božji Sin, »luč sveta« (v. 5), poustvarja človeka, se ga dotika, da bi pridobil zaupanje z njim. Tako se začne pot klica, poklicanost, da mu sledimo, postopno odkrivanje novega načina življenja, ki nam je bilo dano. Vpleteni smo in potopljeni v to stanje. Lahko se odločimo: sprejmemo povabilo in se podamo na pot s »slepim od rojstva«, ozdravljenim pri kopeli Siloah (kar po naključju pomeni »odposlanec«), ali pa se v to ne vmešamo in predlog zavrnemo, kot Judje. Toda kaj ta vdor Jezusa, »luči sveta«, pomeni za naše eksistencialne noči? Svetloba opravlja predvsem službo razkrivanja teme in nam daje zavest o njej. Tam, v temi, smo vsi tam, a ne vsi na enak način. Morda obstajajo tisti, ki se zavijejo v svojo kopreno in umirijo ter noč spremenijo v dober izgovor, da se ne soočijo z življenjem, da se izognejo svoji odgovornosti, da na »viktimističen« način zahtevajo zadovoljitev najbolj banalnih potreb. Navsezadnje je slepec živel kot berač in zato se je oglasil: samopomilovanje pogosto zagotavlja druženje brez prevelikih tveganj. Lahko pa se najdejo tisti, ki se namesto tega jezijo, napadajo, vsiljujejo, druge in svet imajo za domeno, ki jo je treba nadzorovati in urejati po lastni meri, ker je preveč strahu, da bi jih izpodrinile barve in odtenki svetlobe. Bolje z arogantnostjo naseliti temo, kot pa odpreti oči in pljuča, da se naužijem novosti bivanja, ki pa mi ni vedno na dosegu roke in zagotovo ne ustreza samodejno mojim pričakovanjem. To je odnos farizejev, ki so preveč polni samih sebe in svoje domnevne varnosti, da bi lahko pozdravili prodirajoči žarek svetlobe, ki prihaja iz nebes, da bi obsijal njihova življenja, za zidovi zavisti in ponosa. V vsakem primeru je nekdo slep in lahko ostane slep. Kje pa je preskok, sad brezplačnega delovanja milosti, a skrivnostno pogojen z našim osebnim in svobodnim odzivom? Zgodi se, ko naperjena puščica ljubezni, ki razsvetljuje, zareže prvo brazdo v skalo otrdelega srca in razkrinka – sprva zmedeno, a prodorno – veliko laž samozadostnosti, v sebi in širše, v skupnosti ali občestvu, ki se imenuje sveta Katoliška Cerkev. Ampak obstaja nekdo, ki hoče in lahko poskrbi zame! Krst, voda, ki ubija in poustvarja, luč, ki gori in razsvetljuje, je trenutek, v katerem se Ljubezen dotakne človekove intime in začne oživljajoče delo, ki preobraža. Slepemu in z njim vsakemu od nas, ki se zaveda, da je v temi greha, je dana možnost odkriti, da je ljubljen in zato usposobljen za novo življenje. Ker ta ljubezen, ki pride nepričakovano, nenaročena, kot sunek, ki preseneti v vrvežu življenja, ponuja priložnost za prelomnico, ki potiska po poti spreobrnjenja. Potruditi se bo treba vzeti nazaj svojo zgodbo, svoja temeljna razmerja (starši, verska skupnost, obrazi vsakdanjega življenja), predvsem pa si pogumno zastaviti vprašanja, ki pretresajo in ki so ga doslej grozila: kdo pa je res jaz? Kaj pomeni, da živim v Božjem načrtu? Ustrežljivi in neodgovorni odgovori (»sami so krivi …«; »Imel sem smolo …«; »nihče me ne razume …«), padejo sami od sebe v novo iskanje smisla, osvetljeno z možnostjo spremljati z roko v roki znotraj lastne notranjosti.
Slepec ni za vedno suženj greha
Ne, noben slepec ni za vedno suženj greha. Noben hudič se ne more polastiti srca človeka, ki želi slediti Gospodu. A nujno je, da tako kot ozdravljeni slepci dosežemo nadaljnjo raven nostalgije in se sprašujemo o Drugem: svoje identitete ne odkrivamo več samo z zaziranjem vase, zapiranjem v svojo avtoreferenčnost. Potreben je dejanje zaupanja, izhod iz samega sebe, zaupanje v Tistega, ki daje ne samo pogled, ampak tudi in predvsem resnico o sebi, pristno ime, obraz Boga ki je ustvaril človeka. “Ali veruješ v Sina človekovega?” (v 35); “In kdo je on, Gospod, da se tudi jaz z vero vanj odkrijem za sina človekovega?” Jezus se razodeva, ker v njem lahko odkrijemo sami sebe. In kot Sin nas popelje kakor otroke, s svojim žarkom svetlobe, da nas popelje naravnost v Očetovo naročje. Staršem tega sveta naša hvaležnost; naši pretekli zgodovini spravljeni spomin; na naše male in velike nejasnosti, prepojene z izkušnjo greha, bolečine in odpuščanja… Sedaj šele lahko postanemo odrasli, odgovorimo zase in se obrnemo k svetu z Njegovimi očmi, ki gori z ljubeznijo: »Prišli smo z Njim , da bi imeli vsi slepi luč in svet bi imel življenje in to življenje v izobilju«.
Tako na tej čudoviti poti spreobrnjenja iz beračev lažnih ljubezni postanemo misijonarji luči, ki odrešuje.
