Čeprav redko, ni tako zelo nenavadno, da v družini, kjer se je vsejalo seme duhovnega poklica, zrase še kak nepričakovan klas, saj nam je iz evangeljske prilike znano, da je sejalec sejal ali radodarno ali razsipno, o tem pa naj pač odločajo strokovno podkovani teologi. Tako nam je skozi zgodovino Cerkve znanih več primerov družinskih posvečenj.
Tudi v Sloveniji poznamo nekaj duhovniških bratskih dvojic, še več pa bratsko- sestrskih duhovniško-redovniških navez.
Lahko se pohvalim, da sem po sorodstvenih vezeh po materini strani, ki je bila njihova sestrična, povezan s Šemnovimi fanti: Vidici – kar tremi brati duhovniki, vsi trije tudi salezijanci: Janez, Jože in Franc.
Na avstrijskem koroškem pa so znani trije duhovniški bratje Olip: Ivan, Stanko in Peter.
In ne dvomim, da so še marsikje po svetu družine, ki so v duhovniški ali redovniški zbor dale »trojčke«, morda celo »četverčke« ali še kaj več.
A trije bratje: Fulgencij, Leander in Izidor, vsi trije škofje in vsi trije sveti … to pa ni prav pogost pojav. In da bo mera polna, je za svetnico razglašena še vaša sestra, benediktinka Florentina. Primerljivo verjetno samo z znamenito družino Bazilija Velikega, ki v tem pogledu prav tako ni poznala mere in je dala svete škofe: že imenovanega Bazilija, potem Gregorja iz Nise, Petra iz Sebaste, sestro redovnico sveto Makrino, poleg njih pa je za svete razglašeno še pol preostale neposvečene rodbine.
Lahko bi rekli, da je svetniško v takih familijah družinska obrt. Ki pa se seveda, iz razumljivih razlogov celibata in zaobljub čistosti, ne prenaša iz roda v rod.
Ti, ljubi moj sveti Leander, si bil škof v tedaj še ne španski Sevilji, v prelomnih časih, ko so iz Južne Galije oziroma Francije preko Pirenejev pregnani arijanski Vizigoti, pokorili večinoma katoliško rimsko prebivalstvo. Začel se je dolgotrajen proces stapljanja staroselcev s priseljenci, ki nikakor ni bil vedno miroljuben in je dal kar nekaj svetnikov in precej mučencev. Končalo pa se je, če potegnemo hitro in dolgo zgodovinsko črto, s pregovorno katoliško Španijo.
Verjetno ti, ljubi moj sveti Leander, ni bilo lahko, saj si bil v tej borbi za prevlado, kot potomec rodoljubnega Vizigota in katoliški škof, razpet na dve strani. Kljub temu, da te je »trgalo«, je tvoje srce vedno ostalo na strani Kristusa in Cerkve.
Morda so te prav zaradi »trganja« razglasili za zavetnika zoper revmo. Ni prijetno, ko človeka trga po kosteh in se mu zdi, da mu telo razpada. Kot ni prijetno, ko se oglasi trganje znotraj Kristusovega telesa.
Ljubi moj sveti Leander. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK
