Berila, ki nam jih ponuja današnja liturgija, nam govorijo o »živi vodi«, ki izraža pot Duha, ki nam pomaga rasti v veri, ki je ni mogoče razumeti in živeti kot intimen in zaseben vidik, ampak jo je treba pričevati drugim. Je močan klic, da smo misijonarji.
Ta Duh se nam predstavlja skozi vodo, ki je hkrati realnost in simbol, je dar, ki ga Bog ponuja človeku, da bi mu pomagal premagati lastne težave; v prvem berilu nelagodje ljudstva v puščavi, v evangeliju pa oseba (Samarijanka). Ključno je, kako znamo ta dar sprejeti in uporabiti.
V prvem berilu najdemo izraelsko ljudstvo jezno na Mojzesa in Jahveja, ker so bili žejni zaradi svojega dolgega bivanja v puščavi (Mojzes bo ta kraj imenoval Masa in Meriba – dokaz in obtožba) in ne zaupajo več v ljubezen Gospod, ki pa se bo spet usmilil in bo dal dar vode. V Svetem pismu žeja ni samo fizična potreba, ampak tudi iskanje resnice, želja po univerzalnih vrednotah, hrepenenje po absolutnem.
Celo 94. psalm nas v refrenu »Danes prisluhnite Gospodovemu glasu: ne zakrknite svojih src« vabi, naj poslušamo Gospodovo besedo s svobodnim in iskrenim srcem ter se izogibamo kakršnemu koli protestu ali nasprotovanju njej.
V drugem berilu nas sveti Pavel vabi k razmišljanju o upanju, ki ne razočara, saj je »Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan«. Spominja pa nas tudi na resničnost, ki jo žal živimo še danes v naših družinah in skupnostih: »Ko smo bili še šibki, je Kristus ob določenem času umrl za hudobne. Zdaj je komaj kdo pripravljen umreti za pravičnega človeka. Krščansko oznanilo ne more biti diskriminirano, ampak mora doseči vsakogar; Vera ni intimno, osebno dejstvo, ki bi ga živeli znotraj zidov naše župnije, gibanja, skupine, ampak zahteva enako vnemo, enako pripravljenost živeti in umreti v imenu križanega in vstalega Kristusa, ki je daroval njegovo življenje tudi za »brezbožne«, torej tudi za tiste, s katerimi se težko družimo.
To držo najdemo v evangeliju, kjer Jezus sam postane voda. Jezus nagovori sovražno žensko z besedami: “Daj mi piti”. Od tu nastane srečanje. Galilejci niso dobro cenili Samarijanov zaradi starodavnih diatrib, ki lahko spominjajo na današnje oznake: kulturne, politične, socialne, rasne, verske. Ko moški izgine, da naredi prostor za polemične klasifikacije (splošno čustvene, strastne), je tisti, ki plača, vedno moški in srečanje postane nemogoče. Vendar nas Jezus uči, kako se izvleči iz kompromitirane situacije: dovolj je, da ne sprejmemo igre in dosežemo središče človeka, resnične težave, ter nam omogočimo, da zazremo nove možnosti, ki odgovarjajo na najbolj srčna pričakovanja.
“Pojdi, pokliči moža.” Morda se zdi nenavaden in nesramen vdor v zasebno življenje ženske. V resnici se Jezus dotakne njenega temeljnega problema, njenega trpljenja, čustvenega nemira in ženi pomaga, da ozavesti resnična dejstva svoje težave, da se poglobljeno razumeta. To je Gospodov slog: da bi se razodel, najprej razkrije človeka samemu sebi. Moram globoko razumeti sebe (svoj vrednostni sistem, svoj način razmišljanja, svoje resnične interese, svoj moralni položaj, stvari, na katere sem navezan), da bi razumel svoje reakcije, svoje najgloblje motivacije, da bi razkril svoje navidezne razloge v obraz. dejstev, ki vplivajo na moje osebno in družbeno življenje. Če ne dosežemo te golote, te strašne preglednosti, se bodo naši predsodki, naše sheme, naše težave uprle vsaki primerjavi z drugimi in z realnostjo stvari.
Spreobrnjenje je delo Duha, ki ve, katera beseda se dotakne srca. Da bi bili misijonarji, je potrebno z molitvijo prositi Duha za pravo besedo. V naši današnji zgodbi je Sveti Duh, ki je v Jezusu, tisti, ki se dotakne srca žene in jo spremeni v prvo misijonarko, to pomeni, da postane priča vere, ki oznanja Mesijo, posrednika novih srečanj z Jezus in novo spreobrnjenje. Tudi učenci, ki se vrnejo, ko so šli iskat hrano, prejmejo od Jezusa povabilo k misijonu z opozorilom: »eden seje, drugi žanje«, a kdor seje, se veseli skupaj s tistim, ki žanje! To je provokacija do nas, da pogosto še nismo končali s setvijo in si že želimo obilne letine, sicer nas obupa in vse opustimo.
Kolikokrat ob srečanju z nekom, ki je drugačen od nas, včasih tudi tujec, reven, ne samo gmotno, morda potrebuje malo posluha, nasmeha, prijazne besede, imamo priložnost, da skozi nas uzre Božje obličje, pa vendarle ne najdemo vedno na voljo, pogosto prevladajo dnevne skrbi in nam preprečujejo, da bi prisluhnili tistim, ki to najbolj potrebujejo. Na žalost se to dogaja tudi v družini, v naših skupnostih. Vendar Jezus v današnjem evangeliju predlaga, kaj storiti, ko se znajdemo v teh situacijah, samo reči: “Daj mi piti”.
Za par in družinski razmislek:
– Zagotovo smo v življenju doživeli poraze, bili soočeni s preizkušnjami (kot Izraelci v puščavi): kakšno je bilo razmerje med temi težkimi trenutki in upanjem, o katerem nam govori sveti Pavel v drugem berilu?
– Kako danes prevajamo trdoto srca? Kje jo doživljamo in kje vidimo?
– Kakšne odgovore dati ob ostrem odnosu? Pomislimo na nekaj dobrodošlih situacij, ki smo jim priča.
