Skozi zapleteno igro nasprotij, s »crescendom«, ki se razvija iz nedelje v nedeljo, nas liturgija tega posta vodi k polnemu prepoznavanju Jezusa, novega Adama, izpolnitve obljub, vira žive vode, prave luči in življenja na svetu. Nerodna zgodovina Božjega ljudstva najde svojo krono v Kristusu: on je tisti, iz katerega izvira vsako novo življenje. Različni odlomki iz beril svetega Pavla, ki so nam predstavljeni letos, nas vabijo, da odločno stopimo v novo življenje, ki ga oživlja Gospodov Duh.
Tema, ki nam jo predlaga današnja liturgija, je tema poklicanosti: prvi poklican je bil Abraham (prvo berilo), nato pa nas sveti Pavel v drugem berilu Timoteju spomni, da je povabilo razširjeno na vse ljudi in v evangeljskem delu posebej spremenjenje apostolov. Bog nas kliče, da v njem izkusimo vero (Abram), upanje (sv. Pavel) in ljubezen do bližnjega (sprememba), da postni čas ne bo preprost in jalov obred pobožnosti, temveč spodbuda, da zapustimo svoje »otoke« in gremo naproti drugim v misijonskem duhu.
V prvem berilu najdemo klic Abrahama, ki ga neznani Bog povabi, naj zapusti svojo deželo, opusti svoja čustva, odide na nedoločen kraj v zameno za veliko prihodnost. Abraham ni nezadovoljen človek, ampak dosežek v kontekstu blaginje v svojem rodu, vendar kljub temu sprejme povabilo in odide, zapusti svoje korenine in se odpravi prepričan, da je Gospod ob njem. Ta zgodba je tudi del naše življenjske izkušnje, ko smo rekli da Gospodu, da se držimo njegovega klica: zakonca zapustita svojo družino, svojo zemljo, da gresta naproti novemu družinskemu projektu; mlado dekle ali fant, ki se je odločil za versko pot, zapusti svoj dom, da bi šel zgradit večjo, krščansko skupnost. Ko nas torej Gospod kliče, bi morali tudi mi znati reči “da” kot oče Abraham.
To držo potrjuje tudi sveti Pavel, ki nas v pismu Timoteju spominja, da nas je Bog »poklical s svetim poklicem, ne po naših delih, ampak po svojem načrtu in svoji milosti«, in tudi postavlja in opozarja, da zaupano poslanstvo, to je oznanjevanje evangelija, Kristusovega daru za naše odrešenje, ne bo brez težav: ne smemo se pustiti malodušju pač pa deliti veselje pa tudi bolečino s tistimi, ki jih srečamo, v upanju, da nas kristjane takšna drža priliči Jezusovi navzočnosti z nami.
V evangeliju najdemo učence, ki so preživljali težke trenutke: Jezus jim je napovedal, da bo umorjen v Jeruzalemu in bo tretji dan vstal, Petra so imenovali Satan, ker je skušal Jezusa, naj se ne sooči z njegovim poslanstvom; bili so dezorientirani in niso mogli povsem razumeti, kakšna bi bila njihova prihodnost. Tu torej Jezus vzame s seboj tri apostole, ki jim je bil najbližji, na goro in se tu razodene v spremenjenju kot Gospod.
V tej zgodbi lahko prepoznamo nekaj trenutkov:
1. Odmaknjenost. Učenci so ločeni, v tišini, v molitvi, v premišljevanju: biti sami pred Gospodom.
2. Povabilo k spolnjevanju Božje besede Mojzes predstavlja postavo, Elija preroke: prva in druga zaveza sta tu združeni in skupaj tvorita enoto.
3. Jezusovo povabilo, naj molčijo o tem kar so videli. Čas je za poslušanje in razmišljanje, nato za poslanstvo in pričevanje.
4. Povabilo k poslušanju: »Poslušajte ga«. Jezus ostaja edina pot, ki ji sledimo in ta vodi k Očetu.
5. Petrova skušnjava, da bi ta dogodek spremenil v osebni dogodek, ki bi ga obdržal zase: “Naredimo tukaj tri šotore”!
Pot, po kateri naj bi hodili apostoli vodi v intimnost in odkrivanje, kdo je Jezus, a to vodi tudi v občutek strahu.
Na poti vere se izmenjujejo časi veselja in razočaranja ob težavah; potrebno je usposabljanje, da bi sprejeli Božji program in ponotranjili različne situacije ter prišli do odkritja in pričevanja: to je pravi post, ki vodi do velike noči vstajenja.
Poslušanje Božje besede nas osvobodi naših navad, ki nas pogosto zapirajo tako do Boga kot do drugih, da postanemo verodostojne priče, ki so sposobne prestopiti svetlobni oblak spremenjenja, da bi se srečale z drugimi in same postale luč. Je reči “da” Božjemu klicu, ki ni nič drugega kot klic k Ljubezni. Mati Terezija iz Kalkute nam kaže pot, ki je dostopna vsem in izvedljiva vsem glede na čas in metode vsakega izmed nas: »Sad tišine je molitev. Sad molitve je vera. Sad vere je ljubezen. Sad ljubezni je služenje. Sad služenja je veselje.”
