Človek se lahko vpraša, kaj si imata povedati opat in škof, ki je živel na prelomu iz petega v šesto stoletje in brezposelni dramski igralec iz časa, ki se prelamlja iz dvajsetega v enaindvajseto stoletje. Kaj ju, poleg krsta, lahko druži, ko ju ločuje petnajst stoletij?
Morda to, da je dramski igralec oče številčne družine in večino svojega časa, ki mu ga ob brezposelnosti ne manjka, porabi za vzpostavljanje in vzdrževanje kančka reda, nujno potrebnega za kolikor toliko normalno delovanje družine, škof pa je kar nekaj svojega časa menda posvečal urejanju dobrega družinskega reda.
Zveni podobno: a ti, ljubi moj sveti Albin, si skušal predvsem preprečevati poroke sorodnikov v drugem kolenu, kar pa, hvala Bogu, ni nekaj česar bi se jaz moral bati. Upam le, da mi bo uspelo vzpostaviti vsaj toliko reda, da bodo otroci »v redu«, in da se bodo bolje kot zgolj »v redu« poročili. Da se bodo poročili! Da bo red! In bom jaz »v redu«!
Morda brezposelnega glumača in polno zaposlenega škofa druži to, da ju njuni sodobniki zaradi ostrih besed primerjajo z Janezom Krstnikom? A ti ljubi moj sveti Albin, si si ta naziv prislužil, ko si boril proti polovičarstvu in zanikrnosti v verskem življenju … s čimer se tudi sam pri sebi še kako spopadam, le da znam to duhovito zapisati, pa ljudje mislijo, da sem na pol svetnik. Toliko o polovičarstvu! Poleg tega si bil ti Krstniku tudi fizično bolj podoben, če si se v meniški maniri postil in pokoril, jaz pa sem tudi na tem področju polovičar in me je skupaj vsaj za polovico več kot Jezusovega bratranca!
Kaj sploh lahko druži glumača in škofa? Tiče moje sorte v tvojih časih, ljubi moj sveti Albin, niste niti cerkveno pokopavali, saj smo po naravi poklica sodili izven cerkvenega obzidja, v nežegnano zemljo in ja, izven cerkvenih zidov se gibljem tudi sam, zaradi narave svojega poklica in stopam po nežegnani zemlji novodobnih poganov, mojih kolegov, sodelavcev in prijateljev.
Zato nujno potrebujem obilo žegna, ki ti ga ob tvojem godu želim, ljubi moj sveti Albin. Pa ga vrni in izlij name … na nas.
Naju druži torej res samo krst? Morda. Pa saj je dovolj, mar ni?
Gregor
Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK
