Pred našim življenjem na močan in zaskrbljujoč način izstopa skrivnost človekove svobode. Božja izbira nas že od začetka osupne. Zakaj je Gospod ustvaril človeka, gospodarja svojega obstoja, do te mere, da bi ga lahko tudi zapravil? Bog nas je imel za mojstrovino brez konkurence. V tem človeku iz prahu zemlje je njegov dih življenja odložen kot v zelo dragoceni skrinjici. Človek postane živo bitje. V dar dobi vrt vseh čudes; za človeka, ki ga oblikujejo njegove roke, Bog ne more pomisliti na nič drugega kot na vrt, okrašen z drevesi, prijetnimi za oko, in dobrimi za svoje želodček. Človek je varuh tega raja. V središču je drevo nesmrtnosti, dar življenja, polnega veselja in obljub. V središču je tudi drevo spoznanja dobrega in zla.
To je skrivnostni dar svobode, zaupan človeku. Na voljo vam je celoten vrt. Treba ga je živeti s poslušnostjo Božjemu načrtu.
Svoboden človek ima možnost, da postane razsodnik svojega življenja, svojih odločitev, svoje usode. Lahko ostane zvest Bogu in lahko gre proti Bogu, češ da je njemu podoben, ali celo kakor Bog, kot zapeljivo pove kača. Pred tem zapeljevanjem se skušnjavec vtisne najprej v žensko srce s postopnim notranjim preobratom. Ne nasilno. Ne arogantno. A prepričljivo: “Ali je res, da ti je Bog rekel, da ne smeš jesti z nobenega od teh drevesa v vrtu?”
Pretiravanje je očitno. Takoj naredi možnost, da boš kakor Bog, zasije kot čarovnija. Človek lahko poje vsa drevesa v vrtu, vendar ne more postati razsodnik spoznanja dobrega in zla.
Na to točko je cepljena varljiva privlačnost: »Bog je ljubosumen nate. Če prideš k drevesu dobrega in hudega in ješ od njega, boš postal kakor Bog.” Vedno je skušnjava. To je skušnjava samozadostnega človeka. Skušnjava je tista, ki nas očara do te mere, da se nam zdi dobra, prijetna, zaželena rešitev.
Zlo tako vstopa v jedro naša življenja. Vedno se nam predstavi s svojim očarljivim obrazom. Daje nam predogled opitosti, ki pa na koncu pusti grenak okus v ustih. Popelje nas do točke, ko se odmaknemo od jasnosti srca.
Ženska zaužije ta sadež in moškega prepriča, da pride do enake izkušnje. Zlo je vedno tako. Ne ostane zaprto v svoji lupini, ampak okuži. Iščite sledilce, kot virus. Rad najde prevaro, seveda na prefinjen način.
Hudobnemu uspe posejati seme delitve v človekovo srce. Je od tega drevesa. V tistem trenutku se jim njihova božja veličina ne pojavi pred očmi, obljube so le razočaranje. Grenko razočaranje. Prvo spoznanje je, da so nagi. Ne kot Bog, ampak nagi, brez vsega, kar pomeni brez božje milosti. Njihovo razsvetljenje ni nič drugega kot ta ponižujoča golota. Oddaljijo se od Boga, se zoperstavijo Bogu in odkrijejo kaj – svojo goloto, ironično prekrito s prepletom figovih listov.
Jezusova izkušnja je bleščeča luč, ki se odpira pred slabotnim človekom.
Jezusa zlo odpelje v puščavo, da bi ga skušalo. Za nas seveda nerazložljiva skrivnost. Medtem ko v sebi čuti šibkost, krhkost, ranljivost dolgega posta, se hudobni duh sooči tudi z njegovim življenjem.
Jezus je najprej, kot pravi pismo, lačen. Zakaj kamnov ne spremeniš v kruh? Zakaj ne zadovoljš svojih primarnih potreb in se pustiš premagati, vsaj za trenutek ene dva kamenčka v kruh? Pa vendar ja ne boš ostal lačen?
Predlog hudobnega se zdi očiten. A Jezus se razodene takoj, v vsem bogastvu svoje pokornosti Bogu. Ne živi se samo od kruha. Njegova hrana je vsaka beseda, ki prihaja iz Očetovih ust. Ljubeči Oče podpira Sina, Ljubljenega.
Jezus nas je učil, da hudobni duh ne obupa ob prvih porazih. Vrne se še močnejši. Z najvišje točke templja izzove Jezusa, naj se zoperstavi Bogu: »Vrzi se dol. Bog te bo vzel v svoje roke. Sveto pismo pravi tako.”
Jezus, utrujen, ne dvomi, četudi je Sin, svojega Gospoda in Boga, Očeta, a ne more se postaviti na preizkušnjo. Poslušnost ljubezni nikoli ne pomeni preizkušanja ljubezni, izzivanja ljubezni, izsiljevanja ljubezni.
V vsakem človeku je skrita želja, ki je morda najslabša in najbolj subtilna: zavladati svetu, imeti moč, da bi bil gospodar vseh in vsega.
Jezus od tam zgoraj vidi kraljestva sveta, slavo močnih, pretirano moč tiranov.
Lahko bo prejel vse, če bo plačal svojo ceno oboževanja Satanu, hudobnemu, lažnivcu, tistemu, ki razdvaja ljudi kot »divide et impera«. Tukaj skušnjava doseže vrhunec. A Jezus daje dokončen odgovor: »Pojdi stran, satan!«. Samo Boga moramo častiti. Samo njemu nudimo naše čaščenje. Na svetu sem, da neizprosno častim Očeta. On je moja ljubezen. Nobena moč, nobeno bogastvo, nobena nečimrnost se ne more niti približno primerjati z ljubeznijo do Boga, z njegovim oboževanjem, s poslušnostjo do njega.
Jezus vsakogar od nas postavi pred velike in iluzorne privlačnosti, ki prežijo na naše srce, kot želja, ki se vtika v najtanjše gube našega obstoja. Na sebi doživlja skušnjavo, da nas pusti brez besed in diha.
Njegova ljubezen pa sega daleč in vse presega. S tem ko se postavi poleg nas, odžene hudiča. Samo Jezus nam daje to moč, ta pogum, to odločnost, to zvestobo, to ljubezen.
Kaj drugega nam želi Pavel povedati, če ne to? Res je, da je greh vstopil v svet. Še bolj res pa je, da je samo po Jezusu Kristusu pravičnost prišla na svet.
Jezus, ki visi na križu, je za nas postal nosilec greha. Jezus s tega križa vsak dan postane ljubezen, ki podpira našo krhkost, našo ranljivost. V srečanju z Njim, našo pravičnostjo, milostjo, ki nas obdaja, najdemo zmago. Naš gospodar ne bo hudobni duh. Naš Gospod in Oče je Bog, njegov Sin, ki nam vsak dan razodeva svoj odrešenjski obraz.
Moje človeštvo doživlja skušnjavo v vsakem trenutku, v Ukrajini, Turčiji, Siriji, na vse koncih sveta, kjer ljudje trpijo in so izmučeni od zla
Imeti vse in imeti takoj to me fascinira, to si želijo majhni in veliki diktatorji, vsaj nekoliko pa vsak izmed nas. Nismo imuni pred hudičevimi skušnjavami.
Le Jezus me usmerja k pomembnemu.
Uporaba Boga, kakor jazz hočem mi daje občutek, da sem močan, nepremagljiv.
Le Jezus me popelje nazaj po poti mojega bitja, ki vsak dan prejema obstoj in življenje od Boga.
Dominacija in posest bogastva me privlačita. Včasih mislim, da bi bilo to dovolj, da bi bil srečen.
Jezus me spominja, da je prava kraljevina služenje in pravo bogastvo ljubezen.
Postni čas je telovadnica za uresničevanje Jezusove želje.
Želi, da v celoti izpolnim svoje življenje.
Pot je tista, ki nam jo danes kaže Beseda. Ustavim se, da jo poslušam, in me ozdravlja. Pustim, da vstopi v globino mojega bitja, da me nahrani. Pustim, da v meni sprosti željo po novem življenju.
Beseda spreobrne. To bo moja vsakdanja hrana, moja Luč, izpolnitev mojih želja.
