Nedeljska misel: Eksplozija ljubezni

Zaradi nedavne preteklosti, v kateri so bili evropski narodi osrednja bojišča ene najbrutalnejših vojnih akcij v zgodovini – govorim seveda o prvi in drugi svetovni vojni –, smo pogosto še vedno predmet pozornosti bombnikov, ki jih običajno pokličejo nič hudega sluteči gradbeni delavci, presenečeni nad nepričakovanimi najdbami, da posredujejo in deaktivirajo stara neeksplodirana bojna sredstva izpred več kot sedemdeset let in več. Potencialno je njihova nevarnost velika, zaradi česar se evakuirajo celotna območja – včasih cela mesta – da bi lahko popolnoma varno izvedli operacije odstranitve, deaktivacije naboja in razstreljevanja same bombe. Osebno ne vem o tem, vendar menim, da operacija vključuje vzetje vžigalne naprave, ki sproži eksplozijo, in njen vžig, vse skupaj z razmeroma omejenim “pokom” v primerjavi s tem, kar bi bomba lahko povzročila, če eksplodirala v celoti.

Ena stvar, za katero še nikoli nisem slišal, je po drugi strani deaktivirati bombo z detonacijo druge, morda večje in z bolj uničujočimi učinki: vendar se mi zdi, da je to, kar Jezus naredi v današnjem evangeljskem odlomku, nekaj podobnega. Pravzaprav skuša razbremeniti bombo sovraštva ali če hočemo – spiralo nasilja, ki jo generira maščevanje, z drugo »bombo« s še bolj uničujočimi učinki, četudi diametralno nasprotnimi prejšnji: in je “bomba” ljubezni do sovražnikov. Ah, ja: zaman je, da jo zanikamo, izjava, kakršna je postavljena v osrčje zadnjega nedeljskega evangeljskega odlomka pred postom, ima veliko bolj »spokorni« in »daritveni« prizvok kot ves čas, ki ga bomo začeli na pepelnično sredo.

»Molite za tiste, ki nas preganjajo«, je morda lahko tudi izvedljiva: kaj nas vse skupaj stane? Pomeni jim zaželeti, da je Gospod prisoten v njihovih življenjih in zlo, ki ga imajo v sebi, spremeni v dobro, zanje in tudi za nas. “Pozdraviti vse”, tudi tiste, ki nam to odrekajo ali ne vračajo, je tudi to navsezadnje izvedljivo. Kaj nas to stane? Nič: jaz vsaj vljudno pozdravim, nato bo sogovornik moral odgovoriti, to je njegov problem, in če tega ne stori, se mi lahko celo zdi slabo, a vsaj moja vest je čista. “Dati tistemu, ki te prosi, in ne odreči posojila”, če je to v naših zmožnostih, je tudi izvedljiva stvar. Dejansko, tudi če vemo, da oseba ne bo plačala posojila, je to, kar dajemo, še vedno miloščina, in “miloščina pokriva množico grehov”, kot je starodavni oče Cerkve, sv. Gregor Nazianški. Torej tudi tu stvar ni tako obremenjujoča. Prehoditi dva kilometra z osebo, ki vas prosi, da jo spremljate en kilometer, je vse skupaj dobro tudi za vaše zdravje; “daj svoje ogrinjalo nekomu, ki ti hoče strgati tuniko” – glede na to, koliko novih in nekoč rabljenih oblačil imamo v omari – niti ni preveč zapleteno.

Evangelij zaenkrat vse skupaj ne vznemirja veliko: seveda zahteva zavezo.

Razprava začne postajati zahtevnejša, ko nas Jezus prosi, naj gremo »onkraj logike maščevanja«, ki je tisti znameniti zakon, prisoten v mnogih zakonodajnih zakonikih starodavnih kultur (in torej tudi v Svetem pismu, v knjigi Leviticus), ki že predstavlja prvi element civiliziranja konfliktov: prosimo vsaj, da odziv na žalitev ali krivico ne preseže tega, kar je bilo prejeto, in dobro vemo, kako težko je to, glede na to, da smo pogosto pripravljeni storiti veliko hujše od tega, kar nam storijo… Navsezadnje nas Gospod prosi, naj se ne maščujemo, in to stori s tistim slavnim primerom “obrni drugo lice” (česar ni storil niti on, npr. na noč aretacije), kar ne pomeni nič drugega kot to, da se izognemo odzivu na to, kar nam je storjeno, in pustimo pravici svojo pot (v nogometu je na primer dobro znano, da se reakcijski prekršek kaznuje z denarno kaznijo).

A tisto “ljubiti svoje sovražnike” je veliko težje… Daj no, kako ljubiti človeka, ki nas sovraži ali nam želi škodo? Kako dobro in celo prijazno in človeško ravnati z osebo, ki je za vas storila marsikaj hudega in ima edini cilj, da vas udari in prizadene? Kako ti je mar za nekoga, ki nikoli ne skrbi zate? Mar ni res, da Gospod nekoliko pretirava in od nas zahteva nemogoče daritve še pred začetkom posta?

Kaj pa, če samo poskusimo narediti nekaj enostavnejšega, to je, da vzamemo tiste bolj izvedljive stvari, o katerih smo prej govorili, in jih sestavimo skupaj kot člene v verigi?

Molimo za ljudi, s katerimi se ne razumemo, vedno se od vseh poslovimo, darujemo ljudem, ki nas za nekaj prosijo, posodimo svoje stvari tistim, ki nas prosijo za uslugo, pustimo svojo obleko tisti, ki nam zavidajo, ker jih imamo toliko, pospremimo nekam človeka, tudi če nam ni ravno všeč…, z malo odrekanja lahko sprožimo tudi verižno reakcijo. Nekakšna “bomba ljubezni” z bolj uničujočimi učinki kot “bomba sovraštva”.

Ker ni boljšega načina za razorožitev sovražnika kot biti brezbrižen do njegovih sovražnih groženj; ni boljšega načina za odziv na zlo, ki obstaja v mnogih, kot z razmišljanjem o dobrem, ki obstaja v vseh; ni boljšega načina za razumevanje, da je za to, da se vsi počutimo enako, dovolj, da smo “popolni, kot je popoln nebeški Oče”, da ko dežuje, zmoči vse, dobre in slabe, in da ko sije sonce, sije vsem, pravičnim in nepravičnim.

Kajti nihče od nas nima ekskluzive glede ljubezni: ko je ljubezen izključujoča, torej izključuje, je lahko tudi čudovita in romantična in strastna zgodba, a ni ljubezen, ker izključuje. In izključevanje ustvarja sovraštvo, maščevanje in vojno.

In namesto da izgubljamo čas z razmišljanjem o tem, kako prizadeti ljudi, poglejmo, ali pridemo zvečer in poskušamo storiti vsaj eno dobro dejanje: sprožili bi verižno eksplozijo ljubezni, ki je ne more ustaviti niti najboljši razstreljevalec.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več