Slovensko zgodovinsko društvo za novejšo in sodobno zgodovino (SZDNSZ) je prvič podelilo nagrado za znanstveno delo s področja zgodovinopisja »Historia moderna viva«, ki jo bo v prihodnje podeljevalo vsaka štiri leta. Nagrada je namenjena enemu oziroma več avtorjem za izvirno znanstveno monografsko delo s področja novejše in sodobne zgodovine, ki je pomembno za slovensko zgodovinopisje in je bilo izdano v obdobju zadnjih štirih koledarskih let pred letom podelitve nagrade.
Komisijo za podelitev nagrade so sestavljali , dr. Aleš Maver (predsednik komisije), dr. Helena Jaklitsch, dr. Matjaž Ambrožič dr. Tomaž Ivešić in dr. Renato Podbersič.
Trije nominiranci: Svoljšak-Antoličič, Možina, Rahten
Komisija se je na svoji seji 23. januarja 2023, odločila, da izmed prispelih pisnih predlogov v najožji izbor za nagrado izbere naslednje tri monografije:
Petra Svoljšak, Gregor Antoličič, Leta strahote. Slovenci in prva svetovna vojna, 2018.
Jože Možina, Slovenski razkol. Okupacija, razkol in začetki protirevolucionarnega odpora, 2019.
Andrej Rahten, Po razpadu skupne države: slovensko-avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita, 2020.
Slovenski razkol, zgodovinska knjiga z “matematično” razlago
Komisija je sklenila, da nagrado Historia moderna viva prejme dr. Jože Možina za monografijo Slovenski razkol.
“624 strani obsegajoča knjiga dr. Jožeta Možine v paleti monografij, ki so bile predlagane za nagrado in ki se odlikujejo po tematski, vsebinski in metodološki pestrosti, prepriča predvsem s skoraj matematično natančno razlago vznika temeljnega procesa v slovenski zgodovini 20. stoletja. Gre za proces, ki ga avtor že z naslovom svojega besedila poimenuje »slovenski razkol« in sledi njegovemu zapletanju skozi prvo polovico druge svetovne vojne na slovenskem ozemlju. Druga bistvena odlika Možinovega prispevka je osredotočanje na vojno dogajanje, kot ga je – predvsem v Ljubljanski pokrajini – doživljalo običajno civilno prebivalstvo,” je zapisala komisija.
“Kljub obilici znanstvenih in drugih monografij, spominov in pričevanj, ki jih lahko deloma uvrščimo tudi med predhodnike Možinove monografije, bomo v slovenskem zgodovinopisju zaman iskali monografsko delo, kot je pričujoče, ki v vsej svoji tehtnosti leži pred nami in kar kliče po študiju svoje vsebine ali pa samo po iskanju drobcev iz preteklosti lastnega kraja ali svoje družine v nekem prelomnem času narodne zgodovine. Monografija v prvi polovici predstavi nacionalne usmeritve političnih sil pred drugo svetovno vojno, v nadaljevanju vzroke ter posledice okupacije, začetnega odpora proti okupaciji, revolucije in protirevolucije. Pri tem velja izpostaviti avtorjeve odgovore na ključna vprašanja takratnega in s tem tudi današnjega časa in razkola v pojmovanju slovenske zgodovine tega obdobja.
Zakaj so nastale vaške straže
Strnjeno lahko omenjena vprašanja povzamemo z izhodišči, »zakaj so v Ljubljanski pokrajini med drugo svetovno vojno nastali oboroženi oddelki tradicionalnega tabora, zakaj je izbruhnil revolucionarni teror spomladi leta 1942 ter zakaj se je tradicionalna stran znašla v tako brezizhodnem položaju, da je za lastno zaščito sprejela okupatorjevo orožje«. V drugem delu so potem obravnavani začetki oboroženega upora proti partizanskemu gibanju in revoluciji v posameznih izbranih pokrajinah in krajih. Prikazane so razmere pod italijansko okupacijo, razmah revolucionarnega nasilja ter roparski pohodi in umori posameznih partizanskih enot, ki so jih te zagrešile nad civilnim prebivalstvom, ter posledično ustanavljanje oboroženih protirevolucionarnih skupin v okupirani Ljubljanski pokrajini. Kot že omenjeno, je povsod v ospredju spraševanje, kaj je ujetost med okupatorja, vse nasilnejše partizansko gibanje in pozneje tudi protirevolucionarne enote pomenilo za posameznike in skupnosti na različnih koncih v raziskavo vključenega ozemlja.
Zakaj so partizani zapravili naklonjenost pri ljudeh
Avtor na podlagi arhivskega gradiva na primeru posameznih krajev in ljudi nazorno prikaže, kako se je na podeželju začetna naklonjenost do partizanov začela krhati. Najprej je izvajanje manjših partizanskih akcij močno spremenilo odnos okupatorja do prebivalstva, tako da je njegov strožji režim oteževal življenje in gospodarsko aktivnost. Še hujši udarec pa so pomenili partizanski umori in partizanski napadi ter s tem povečana represija okupatorja nad civilnim prebivalstvom. In tu se je zlasti postavilo vprašanje o smiselnosti in upravičenosti izpostavljanja civilnih oseb okupatorjevemu nasilju.
Začelo se je že pred vojno
Morda bi se dalo še več povedati o tistih gradnikih, ki so že v desetletjih pred drugo svetovno vojno pripravljali posamezne elemente »slovenskega razkola«. A hkrati deluje prepričljivo avtorjev prikaz dihotomije med predstavami o življenju tradicionalnih struktur slovenske družbe in med dinamičnim komunističnim taborom, ki je bil v boju za uresničevanje svojih revolucionarnih predstav pripravljen vseskozi posegati po ekscesnem nasilju, ki ga v predvojnem slovenskem kanonu vedenja v takšni obliki ne srečamo. Možinova zasluga je s tem v zvezi tudi dosledno opozarjanje na odvisnost razvoja partizanskega gibanja in vse hujšega revolucionarnega nasilja od sovjetskih vzorcev in lastnega, v veliki meri zgrešenega razumevanja vojaškega dogajanja v Sovjetski zvezi pri voditeljih tega gibanja. Seveda bi bilo dobrodošlo, če bi bilo besedilo podkrepljeno še z globljimi in temeljitejšimi primerjavami z razmerami v drugih delih okupirane Evrope, toda to je in bo gotovo še predmet nadaljnih raziskav. V monografiji, kot je pred nami, vsekakor tudi s posrečenimi grafičnimi prikazi, ki so njen nepogrešljiv sestavni del, podkrepljene odgovore na nekatera ključna zgoraj izpostavljena vprašanja, in sicer na nacionalni ter osebnostni, človeški ravni,” je zaključila komisija društva, ki mu predseduje novogoriški zgodovinar dr. Renato Podbersič,
