Nedeljska misel: Evangelij kot dober virus

Sol, luč, mesto na gori, svetilka...

Vse to so podobe, ki jih Jezus uporablja v hitrem zaporedju, da bi s tem opredelil svoje učence, da bi jim pomagal najti svojo identiteto misijonarjev evangelija. Evangelist Matej postavlja te Jezusove govore še na goro, takoj po razglasitvi blagrov, enega najnenavadnejših besedil evangelija, o čemer smo razmišljali na 4 nedeljo med letom. Blagri, ki prevračajo vizijo Boga in sveta, so pravi referenčni zakon za novo Božje ljudstvo, ki izhaja iz starodavne Izraelove postave, iz zapovedi, dane Mojzesu na gori. Blagri daleč presegajo zapovedi, ne da bi jih odpravili, zdaj pa so postali prava referenčna točka za Jezusove učence, tako takrat kot danes, Potem ko jim je podelil blagre, je Jezus svojim učencem in prijateljem pogledal v obraz, »vstopil v njihova srca«, da bi povedal, kdo so in kako naj živijo svoje poslanstvo. Ne uporablja izrazov, ki bi implicirali suženjstvo, služenje, sodbo, obveznosti ali grožnje s kaznijo. Uporablja pa podobe, ki spodbujajo, dajejo moč in razodevajo globoko spoštovanje in zaupanje, ki ga ima najprej sam Bog do ljudi, zlasti pa Jezus do svojih učencev.

Koristni in dragoceni ste kot sol, saj morda veste, da so sol takrat uporabljali tudi kot denar (od tod izvira beseda plača).

Ste kot luč v svetu, polnem teme, zaradi katerega izgubite orientacijo, upanje in človečnost.

Ste referenčna točka za tiste, ki iščejo svojo življenjsko pot, za tiste ki so izgubljeni ali zapuščeni, tako kot mesto na gori, ki, četudi je daleč, postane upanje prihoda in varen pristan.

Ste kot svetilka, ki je v hiši pomembna ne toliko zato, da bi jo občudovali, ampak zato, ker omogoča ljudem, da živijo, se spoznavajo, so skupaj in se pogovarjajo, zato je ne bi smeli skrivati ​​po nepotrebnem pod posteljo.

Lepe podobe

Res so zelo lepe podobe, in četudi rojene v okolju, ki je daleč od našega tehnološko nasičenega sveta, a še vedno izjemno učinkovito dajejo nov zagon naši veri, za kar pogosto ne razumemo, zakaj in ne razumemo pomena čemu smo kristjani danes v svetu.

Po mojem mnenju je treba te izraze ponovno prebrati mirno, globoko meditirati, zavedajoč se, da so jasen način za opredelitev, kdo smo in zakaj obstaja potreba po naši veri, po tem, da smo kristjani.

Ko je Jezus govoril svojim učencem, je imel v mislih njihov svet in njihovo človeško izkušnjo in je na to izkušnjo povezal svoj nauk tako, da ni izgledalo kot prazno razmišljanje z abstraktnimi izrazi, s katermi tako radi opletamo danes na raznih simpozijih in srečanjih, ampak nekaj, kar je izhajajoč iz življenja doseglo konkretno življenje.

Dovolite da dodam sliko, nekoliko provokativno in vezano na trenutni kontekst.

Danes se očitno veliko govori o izrednih razmerah koronavirusa in še čem drugem, da pri tem ne omenimo še strašne vojne v Ukrajini. Vsekakor ne gre za prvi primer mednarodne krize, povezane z epidemijo bolezni, toda tisto, kar danes pritegne pozornost celega sveta, je širjenje tega virusa, ki se je začel iz nam do zdaj neznane regije na Kitajskem, oz. katero zdravilo še vedno ni v polnosti znano in kljub raznim cepivom še tavamo v megli.

Videli smo, kako zahrbten je ta virus, kako z lahkoto se lahko prenaša z neposrednim stikom, s človeka na človeka. Zajeziti jo je mogoče le z izolacijo, ločevanjem okuženih ali hipotetično okuženih in s tem preprečitvijo širjenja. Videli smo, da so bila na Kitajskem izolirana cela ogromna mesta z milijoni ljudi, zdaj pa vsi hodijo naokoli z masko, da preprečijo okužbo, pa o tem mediji ne povedo vsega. Prej vse skupaj omalovažujejo, češ ena hujša gripa je to. Tolažba? In k temu se doda še strah, ki postane psihoza, in tako je dovolj, da vidiš moškega ali žensko z orientalskimi potezami (tudi če ni Kitajka …) in takoj se človek počuti ogroženega in ranljivega. Omeniti moramo tudi številne ljudi, ki tudi ob nevarnosti lastnega zdravja skrbijo za bolne in skušajo prispevati k zajezitvi okužbe, ki je na žalost še vedno med nami.

Tako sem pri tem pomislil na evangelij kot  virus in na kristjana kot na bolno osebo, ki ga lahko okuži, a v pozitivnem smislu. Izhodišče je bila prav majhna skupina učencev okoli Učitelja, ki je naredila vse, da se okužbe ne bi zajezila, kljub temu, da so mnogi takoj poskušali to storiti, češ »hudega duha ima in z Beelcebulom je obseden«. Ko so učenci premagali ovire nezaupanja in strahu, so z neposrednim stikom, sestavljenim iz besed in pričevanja, z evangelijem »okužili« tudi druge okoli sebe. Svojo »bolezen«, to je svojo vero v evangelij, so pogumno ponesli preko meja takratnega Izraela.

Resnično verjamem, da če moramo za ta virus storiti vse, da ga zajezimo in odpravimo, moramo z evangelijem narediti podobno, ne ustaviti tiste epidemije, ki se je začela med Betlehemom, Nazaretom in Jeruzalemom, z Jezusom. Evangelij je blagodejen virus in verjeti moramo, da ravno v svoji difuziji ne prinaša smrti, ampak življenje.

Virus evangelija pomaga premagovati strahove, predsodke, osamljenost, vojne. Virus evangelija širimo prav s tem, da gledamo drug na drugega in s stikom življenja, sprejemamo poslanstvo občestva. In vem, da če ga nekdo prejme, se bo s svojimi inkubacijskimi časi sčasoma pojavila in povzročila svoje koristne učinke. Tiste, ki zavestno širijo bolezni, imenujemo s starodavnim izrazom infektorji. Tukaj je naš klic! Ne biti infektorji zla, prav gotovo ne bolezni, ampak infektorji evangelija, ki širijo Jezusov blagodejni virus in njegov evangelij.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več