Po prejemu Duha in opredelitvi svojega poslanstva Jezus končno začne z javnim delovanjem, ko Janeza ni več na prizorišču in začne iz Galileje, zlasti iz Kafarnauma, ki se nahaja na severni obali Genezareškega jezera, do te mere, da ga Matej imenuje celo »svoje« mesto (Mt 9,1). Zakaj? Ker je Kafarnaum drugačen od Nazareta, je ob morju, pravo stičišče ljudi, ki prihajajo sem od vsepovsod in hkrati tudi trgovsko privlačno mesto.
Velik del Jezusovega delovanja se bo namreč odvijal okoli Tiberijskega ali Genezareškega jezera na ozemlju, kjer je bivalo nekoč Zebulonovo in Naftalijevo pleme (to sta dva od Jakobovih sinov). Matej kot dober Jud imenuje Genezareško jezero »morje, na katerega obali je takrat cvetelo ribištvo.
Matej pogosto omenja »Galilejo poganov« (tako imenovano, ker so jo delno naseljevali pogani). Bil je na slabem glasu, tako politično kot versko zaradi določene poganske kontaminacije, zaradi prisotnosti Asircev, ki so jih njihovi judovski bratje na splošno imeli za slabo izobražene ljudi. Bog pa je drugačen, hoče si umazati roke, ljubi tveganje. Jezus se verjetno preseli iz Judeje v Galilejo, da bi pobegnil Herodu Antipi, ki bi se lahko znesel nad Janezom a ga je vseeno zaprl in ubil.
Spreobrnjenje
Kaj Jezus pridiga? »Spreobrnjenje«, kar pomeni spremeniti mentaliteto, spremeniti svoj način razmišljanja. Prenehajmo torej razmišljati, da moramo za dosego Boga postati boljši, izreči dolgo molitev, opraviti veliko pokore. Potrebna je marveč metanoia, spreobrnjenje.
Tukaj je zanimiva podrobnost: od vseh zahteva, da se spreobrnejo, a le redki mu sledijo. Zakaj? Ker mu človek ne more slediti, ne da bi se bil pripravljen spremeniti, transformirati samega sebe. Nihče ne more resnično slediti Jezusu, razen tako, da se spremeni, da se spreobrne.
“Metanoia” namreč pomeni “sprememba misli”. V spreobrnjenju ni nič moralističnega. Sprememba seveda generira konflikte, kajti spreminjanje gre proti neznanemu, proti tistemu, česar ne poznam in kar še nisem. Gotovost je zelo pomirjujoča: vem, obvladam in me ni strah.
Spreobrnjenje ni od Boga vsiljen pogoj za odpuščanje. Kakšna dobra novica bi bila, če bi Bog dal svojo ljubezen glede na verske službe? Bog je tisti, ki me doseže, mi pride naproti, se vseli vame. Preden ukrepam, se mi je On že približal, neodplačno, ne da bi kaj pričakoval od mene. Tako spremenim svoje življenje, način, kako vidim sebe, druge in Boga. Nekdo je zapisal: “resnica je, da smo potopljeni v morje ljubezni in se tega ne zavedamo”. Njegova ljubezen ni pogojena z mojimi dejanji. Kraljestvo je dano brezplačno, od nas se zahteva le, da ga izkusimo. »Nismo mi ljubili Boga, ampak je Bog prvi vzljubil nas« (1 Jn 4,19).
Nebeško kraljestvo
Nato pride dolgo pričakovano oznanilo: “Približalo se je nebeško kraljestvo”. Tukaj je nekaj novega: Bog se je približal, na nas je, da obrnemo pogled nanj. On je tisti, ki hodi, vidi, kliče, kot je storil s prvimi učenci.
Jezusov predlog se ne nanaša na verski nauk. V središču je odnos z njim, srečanje, ki razburi življenja teh ribičev. Jezus se jim pridruži na delovnem mestu, ne v sinagogi ali templju, ne v trenutku molitve, ampak na obali jezera z mrežami v roki. Ta odhod je res osupljiv: Jezus jih ne sprašuje, ali so zvesti svojim molitvam, ne sprašuje jih o desetih zapovedih. Nič od tega! Jezus jih vabi, naj bodo z njim.Tu je središče. To je bistvo, dragi bralec. Izkušnja vere se začne od tu, iz tega klica, da smo z njim, da mu delamo družbo. Včasih krščanstvo zreduciramo na niz stvari, ki jih je treba in česa ne, kot da bi bilo vse razdeljeno v eno veliko igro, v kateri osvojiš nebesa, če imaš izpolnjeno točkovno kartico! Na srečo krščansko življenje ni takšna nočna mora.
V Jezusovem času so bili učenci tisti, ki so izbrali svojega učitelja in ne obratno: tukaj pa kot pri vseh drugih učencih je Jezus tisti, ki ga svobodno izbere.
“Hodi za menoj”: ni neka natančna indikacija, je samo: “zaupaj in boš videl!”. Če iščeš jasne odgovore, natančne rešitve, pravila, na katera bi se skliceval, nisi primeren za nebeško kraljestvo. Če bi nam Jezus prišel postavljat pravila, bi nam zapustil kodeks, namesto tega nam je pokazal POT: Jezus te želi vključiti v izkušnjo. Bog je kraljestvo, ki ga je treba iskati, doseči.
Zanimivo je, da so prvi štirje apostoli dva para bratov. Njegove prve učence “lovi” iz ribiške bratovščine. Kdo ve, koliko ribičev je bilo tisti dan na obali, a Jezus si res izbere dva para bratov! Zanimivo: bratstvo je edini pogoj, s katerim se je mogoče podati za njim. Apostoli bodo morali premagati osebno logiko, zlomiti svojo sebičnost in se odpreti logiki ljubezni.
Peter, Janez, Jakob
V tej prvi skupini so trije učenci, ki bodo protagonisti pomembnih trenutkov Jezusovega življenja: Peter, Janez in Jakob. Zanimivo kajne? Bili bodo priče spremenjenja, pa tudi vstajenja, ozdravitve Jairove hčere in molitve v Getsemaniju.
Jezus gre mimo in vidi. Kaj vidi? V Simonu vidi Petra, skalo, na kateri bo postavil svojo cerkev; v Janezu sluti učenca, ki bo dal najlepšo definicijo Očeta (Bog je ljubezen); v Jakobu zagleda tistega, ki ima v sebi moč groma. Jezusov pogled vedno vidi dlje, vidi zaklad, zakopan v človekovem srcu.
Kaj jim obljublja? Drugačno kakovost življenja obljublja intenzivno, resnično polno življenje: »Naredil vas bom za ribiče ljudi«. Bog ne spreminja tega, kar je okoli nas, Bog spreminja nas.
Ti ubogi ribiči bodo počeli stvari, ki si jih nikoli niso predstavljali. Jezus tem možem postavlja izziv: biti nekaj velikega.
“Takoj so zapustili mreže in mu sledili.” To pojasnilo nas opominja, da se najpomembnejše stvari v življenju počnejo brez pretiranega razmišljanja, ker se strah in negotovost prikradeta v preveč misli. Ti štirje apostoli bodo Učitelja razumeli leta kasneje, a če ne bi takoj zapustili vsega, ga ne bi imeli priložnosti popolnoma razumeti. V veri najprej sledimo in potem razumemo, ker je Božje stvari treba živeti, da jih razumemo.
Jezus nas prihaja iskat v vaši osebni zgodovini in nas vabi, da smo z njim. Iščimo ga in pustimo se iskati. In če je tvoje srce pretrdo, a pogumno, mizarjev sin ima močne in izurjene roke.
