Nikoli mi ni bilo najbolj jasno, zakaj se puščavnik tvojega kova naokrog sprehaja s pujskom. Puščavnike sem vedno povezoval s puščavo, puščavo pa z vročino, kjer je svinjsko vroče … Je torej tisti pujs namesto termometra? Poleg tega se puščavniki neprenehoma postijo in res ne vem zakaj bi nekdo, ki je posledično neprestano vsaj malo lačen, postil, da se mu pred očmi sprehaja potencialni kandidat za pršut? Razen če gre za kazen in pokoro? A to je res neusmiljeno!
Tako sem seveda razmišljal kot otrok – in če smem v pojasnilo dodati – kot zelo ješč otrok.
Potem so mi katehetsko izobraženi in posvečeni ljudje povedali, da dotični pujs nima veze s pršutom, ampak predstavlja samega hudiča oziroma nečiste skušnjave v katere je hudič puščavnika tvojega kova skušal zapeljati. Pa se nisi dal. Menda si se, da bi se uprl skušnjavam, metal med trnje, da bi telesna bolečina preglasila klice pohotne fantazije.
A pujs poleg tebe, ljubi moj sveti Anton, stopiclja menda iz povsem drugih razlogov, drugačnih celo. Pravih in pametnih, kot se za puščavnika tvojega kova spodobi. Za svojega zavetnika in priprošnjika so te vzeli hospitaliti – ki so vodili zavode za umsko prizadete. Ena teh umskih bolezni se – verjetno zaradi tvojih gorečih borb s hudičem imenuje »ogenj svetega Antona«. Zato so te hospitalite imenovali tudi antoniane. Kakorkoli že … tem so ljudje za njihove oskrbovance vbogajme podarjali suhomesnate proizvode: klobase, prekajene krače, včasih pa tudi kakega živega pujska. Tako in zato je »potencialni kandidat za pršut« dobil mesto poleg tebe na oltarjih po naših cerkvah.
Ubogi pujsek oziroma svinja je verjetno res čisto nedolžno – in če smem pripomniti – nadvse okusno bitje, pa vendar z izrazom »svinjarija« označimo marsikaj – predvsem pa neokusne in prav nič nedolžne reči, ki mnoge ljudi, ki smo vsi po vrsti »potencialni kandidati za svetnike«, vrže oziroma sprevrže. Nekatere do te mere, da bi bilo dejansko bolje, ko bi se valjali po trnju, kot pa po zasvinjanem blatu pornografije.
Ljubi moj sveti Anton! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Če pa se ga branimo – žegna namreč – pa ga zapodi za nami kot čredo divjih svinj, da nas pregazi in prizemlji, preden žalostno končamo in se utopimo v morju pregrehe, kot so svoj žalosten konec storile znamenite svinje iz evangelija, v katere je Jezus pregnal celo legijo hudih duhov. Ti si borbe s prasci – hudiči, tudi s celimi legijami vajen. Saj si preživel. Opraskan sicer, a svet.
Obilo žegna, še enkrat.
Gregor
Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK
