Vsa berila te druge nedelje med letom A imajo močan teološki učinek, s katerim se moramo soočiti. Že v vstopni antifoni je izražena želja, naj vsa zemlja časti Boga; ne samo nekateri privilegirani ljudje, ne samo verniki, ki se zberejo ob nedeljah, da bi slavili Gospoda, ampak vsa zemlja: vse ženske, vsi moški, vsa bitja, živali in rastline, ki jo naseljujejo.
»Omnis terra« – vsa zemlja, tista, ki jo je naredil z modrostjo in ljubeznijo, vrača to božansko ljubezen s hvalo. Nihče ni nevreden, da to stori. In tega ne počne občasno, ampak vedno, vse življenje: vsi smo posvečeni v Kristusu Jezusu; po poklicu smo vsi sveti; Poročilo 1 Kor 1,1-3 je resnično revolucionarna in bi bila dovolj za naše udobje. A ne samo to: «O Oče, ki v Kristusu, velikonočnem jagnjetu in luči poganov, kličeš vse ljudi, da tvorijo ljudstvo nove zaveze, z močjo svojega Duha v nas potrdi milost krsta, da bo vse naše življenje oznanjalo veselo sporočilo evangelija«. In kaj je to veselo oznanilo? Tukaj resnično vstopimo v srce nedeljskega bogoslužja.
V evangeliju se soočamo z eno najmočnejših Janezovih kristoloških konstrukcij, ki se v celoti osredotoča na lik jagnjeta (tj. žrtve odrešenja). Bilo je popoldne pred praznikom nekvašenih kruhov (to je velika noč), ko so Jezusa pribili na križ tam na tistem griču, imenovanem Gòlgota. Takrat so po judovskih predpisih v templju žrtvovali jagnjeta. In Kristus je tukaj tisti, ki žrtvuje samega sebe, ki vzame nase (prim. Iz 53,4 in 53,12) greh sveta, tistega zla, ki leži v korenini v sami strukturi sveta ko se človek sam, niti z vso svojo dobro voljo, ne more odkupiti, ker je »peccatum mundi« – greh sveta (kako žalostno je videti ta izraz preveden v množini, »grehi«) nepopravljiv s strani človeka. Kot piše Hermann Strathmann, je »karakterizacija Jezusa kot Božjega Jagnjeta, ki odjemlje greh sveta, presenetljiva. Luther je prevedel: ‘ki nosi greh sveta’; grška beseda pomeni ‘odstraniti, odnesti’, za to pa je seveda treba tisto, kar je treba odnesti, nositi na ramenih. Da bi vzelo greh sveta, Jagnje v subrogativnem odrešenju prevzame nase posledice greha in s tem odstrani vse posledice greha, ali bolje rečeno, krivde greha odloži; zato izraz združuje obe stvari, prevzem teže in njeno odpravo« (Evangelij po Janezu, komentar H. Strathmanna, Brescia 1973, str. 85). Ta eksegeza zelo dobro ponazarja ambivalentnost grškega izraza »ho airon ten hamartian tou kosmou« (lat. qui tollit peccatum mundi), katerega glagol »airo«, podobno kot latinski »tollere«, pomeni hkrati odvzeti in prevzeti nase, naložiti si na ramena. (medtem ko te ambivalentnosti pomena na žalost v nekaterih prevodih za odvzem ni, in se bere v pomenu odpravljanja). Jezus ne »odvzame« grehov sveta, treba je ponoviti: vzame nase greh sveta, ki ga ni mogoče odkupiti samo s človeško močjo. To ni filološka erudicija sama po sebi. S tem izrazom se oba Janeza pravzaprav nameravata sklicevati tako na četrto pesem Gospodovega služabnika (Iz 53,1-12) kot na spravno jagnje iz Lev 14,12-13 in končno na velikonočno jagnje (2 Mz 12, 1-14; Jn 19,36), ki postane simbol odrešenja Izraela.
Vse to nima ne geografskih ne kronoloških meja: prav zaradi tega (v.30) lahko Janez reče, da za njim »pride človek, ki je pred menoj, ker je bil pred menoj«. Krstnikova drža je drža tistega, ki ne pozna Božjih načrtov, a je poklican, da jih oznanja, medtem ko sam napreduje na poti vere. To je tudi naloga naše evangelizacije.
»Ecce agnus Dei«… Slika je plastična, polna predlogov. Zdi se, da se »trdota« Krstnika tukaj skoraj razblini v otroško nežnost, ko kaže na Kristusa. Grobi možje – koga v življenju se še ni dotaknila prisotnost enega izmed njih? – so pogosto najbolj nežni, tudi če so njihova čustva lahko “nasilna”. Janez v Kristusu takoj prepozna tistega »trpečega služabnika«, ki ga je prerokoval Izaija.
V aramejščini sta “jagnje” in “služabnik” prevedena z istim samostalnikom. Jezus je torej »služabnik«, »jagnje«, ki vzame nase greh, vse nasilje sveta: da ga razkrije, razkrije in premaga. Morda nas je žrtveno branje Kristusa včasih zapeljalo na napačno pot. V resnici našega Boga ni treba pomiriti: takšen je Bog mitologije, ne Bog Jezusa Kristusa. Če bi se res naučili brati Prvo zavezo v luči Nove, bi tudi nas, tako kot stare preroke, ganilo razodetje Boga, ki »prevzame nase« – in razkrije – greh in nasilje človeštva. Našli smo nekaj slavljencev – nekaj jih je, a nekaj da –, ki dvignejo kruh nad mizo in rečejo: »Glej, Jagnje božje, glej tega, ki vzame nase greh sveta«. Tolažilno je, se vam ne zdi? To je vzvišen način, da z nepogrešljivo deklasifikacijo Izraelcem, tako kot Janez, pokažemo na Kristusa in njegovo odrešenje.
Njega, Kristusa, in ne sebe mora Cerkev pokazati ljudem vseh generacij. Ne svoje kulture, ne zunanjih in minljivih znamenj svoje moči, ne skrbi za njeno prisotnost v svetu ali za obrambo zgodovinsko pridobljenih oblik svojih institucij … ampak Kristusa, ki je razodel nežno ljubezen, neskončni in usmiljeni Oče, ki nam je ponudil pot osvoboditve, je »trpeči služabnik« in Vstali, brez katerega ni Cerkve odrešenja.
Odrešitev? … Postaviti vprašanje pomeni takojšnjo zastavitev problema naše moralne in zgodovinske odgovornosti do nje. Pomeni premagovanje razširjenega občutka zgodovinske in etične nemoči glede greha, ki je v svetu (in ne le tistih grehov, ki zapolnjujejo tajnost spovednic), in torej sprejeti in prevzeti ogromne planetarne izzive, ki se dogajajo še danes, ne samo v neki odaljeni zgodovini: genocid celih ljudstev, posilstvo stvarstva, nasilje kot model odnosov, oblast kot politični model, iztrebljanje z lakoto in iz katerega koli drugega razloga, proizvodnja in prodaja orožja, zavračanje sprejema beguncev, vojn v nebesih in na zemlji. Kdor misli, da se to ne dogaja tukaj in zdaj, živi za luno.
Skratka: pomeni zgostitev osvobajajočih vrednot v nas ali vsaj resno napetost do njih. In ne sprejemati zablode, da smo po mistificirajočem pragmatizmu, uvoženem iz tujine, “ljudje čistega srca in umazanih rok”. Roke je treba menda tudi umiti in razkužiti, kajne?
