Nedeljska misel: Nedelja Jezusovega krsta (leto A)

»Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16).

1. BERILO

Glejte, moj služabnik, ki se ga veseli moja duša

Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 42,1-4.6-7)

To govorí Gospod: »Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Polóžil sem nanj svojega duha. Narodom bo delil pravico. Ne bo vpil, ne bo kričal in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsa ne bo zlômil in tlečega stenja ne ugásil. Zvesto bo delil pravico. Ne bo opešal in ne klônil, dokler ne bo vzpostavil pravice na zemlji in dokler otoki ne bodo dočakali njegove postave. Jaz, Gospod, sem te poklical po pravici in te prijel za roko, varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu in za luč narodom, da odpreš slepe oči in izpelješ jetnike iz zapôra, iz ječe tiste, ki sedijo v temi.«

PSALM 29

Odpev: »Gospod bo blagoslôvil svoje ljudstvo.«

Ps 29,1-4.9-10

Dajte Gospodu, Božji sinovi,

dajte Gospodu moč in slavo!

Dajte Gospodu slavo njegovega imena,

pádite na kolena pred Gospodom v svetem okrasju!

Odpev: »Gospod bo blagoslôvil svoje ljudstvo.«

Glas Gospodov je nad vodami,

Gospod je nad silnimi vodami.

Glas Gospodov je v moči,

glas Gospodov je v sijaju.

Odpev: »Gospod bo blagoslôvil svoje ljudstvo.«

Ko zagrmí Bog veličastva,

v njegovem templju vse kliče: »Slava!«

Gospod je prestoloval nad potopom,

Gospod prestoluje kot kralj na veke.

Odpev: »Gospod bo blagoslôvil svoje ljudstvo.«

2. BERILO

Gospod je mazilil Jezusa s Svetim Duhom

Berilo iz apostolskih del (Apd 10,34-38)

Tiste dni je Peter spregovóril: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporóčil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega. Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo; zakaj Bog je bil z njim.«

EVANGELIJ

Prim. Mr 9,7

Aleluja

Aleluja. Nebesa so se odprla in zaslišal se je Očetov glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Aleluja.

Jezus je ob krstu videl prihajati nadse Božjega Duha

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 3,13-17)

Tisti čas je prišel Jezus iz Galilêje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hôtel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstíti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovóril in mu rekel: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpólniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pústil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«

PRIMER

La fonte della serenità

Sono trascorsi trent’anni e il piccolo Gesù è diventato un uomo. Dopo anni di silenzio vissuti fra trucioli e pialle, decide di uscire allo scoperto. E’ giunto il tempo di rivelare il vero volto di Dio. Dopo millenni di attesa cosa fa? Si mette in fila con i peccatori! Dio ama stupire, sempre. E come primo pulpito della sua manifestazione cosa sceglie? Una sinagoga? No, il fiume Giordano.

Per Matteo, il battesimo di Giovanni era “per la conversione”. Per Marco e Luca era “per la remissione dei peccati”, espressione che Matteo evita accuratamente poiché per lui Gesù è l’unico in grado di rimettere i peccati (Mt 26,28). Non poteva chiedere la remissione dei peccati Chi non aveva alcuna colpa!

In Matteo c’è un’altra novità: il dialogo tra Gesù e Giovanni. Matteo, a differenza degli altri evangelisti, dice che Gesù andò da Giovanni «per farsi battezzare da lui». Immagino lo stupore delle prime comunità cristiane e di Giovanni.
Fila
In silenzio Gesù si mette in fila con i peccatori.

Giovanni immagino non s’attendesse che il suo amico un giorno si sarebbe messo in fila con i poveri maleodoranti della Galilea. Me lo vedo, ammutolito, guardare con i suoi occhi, l’Eterno che si abbassa, chiedendo acqua sul capo per convertirsi. Impossibile un Dio così.

«Tu vieni da me?». Giovanni svela uno stupore di cui noi, purtroppo, non siamo più capaci. “Non posso” avrà pensato Giovanni e come dargli torto. Si aspettava che il Messia si rivelasse a Gerusalemme magari con guarigioni di massa e miracoli a ripetizione per togliere ogni dubbio. Il Messia avrebbe messo ordine con forza e decisione. La gente si fidava di Giovanni. Aveva detto che sarebbe arrivato un Re potente; invece arriva un umile peccatore. Giovanni immagina la fine, parla della durezza. Gesù, invece, presenta l’inizio e parla di tenerezza. Insomma, Gesù sceglie una via diversa. In fila con i peccatori al Giordano, crocifisso in mezzo a loro sul Calvario.

«Lascia fare per ora» supplica Gesù. Chiede a Giovanni di non impedirgli di stare accanto all’uomo, di condividere le loro fragilità, le loro sofferenze, il loro dolore.

Da quelle acque sporche dei peccati di tutti quelli che si erano fatti battezzare, Gesù inizia il suo cammino. Amico lettore, non affannarti a scovare Dio tra le nubi del cielo. Cercalo nell’ufficio dove lavori, in famiglia, nei tuoi genitori anziani che non ti danno pace, in quel parente che fa di tutto per rilevare i tuoi difetti, in tuo figlio che ti da mille preoccupazioni. Dio ha scelto quel posto.
Dio

Mentre Gesù prega sulla riva del Giordano i cieli si squarciano, finalmente non sono più inaccessibili. Gesù ha un segreto che col tempo sarà compreso da tutto il mondo. Una voce dal cielo lo svela: «Questi è il Figlio mio, l’amato: in lui ho posto il mio compiacimento». Giovanni avverte d’essere dentro una storia, la storia della salvezza e di avere davanti un Dio fastidiosissimo da battezzare.

Dio in tutto il vangelo parla solo due volte: qui e nella trasfigurazione. Qui per confermare il Figlio nella sua scelta di servo, nell’episodio della trasfigurazione per rivelare a noi la gloria del Figlio, perché lo ascoltiamo e diventiamo anche noi come lui. E’ bello sapere, amico lettore, che queste parole sono risuonate anche per te nel giorno del tuo battesimo. Quel giorno anche a te una voce ha detto: “Tu sei il Figlio mio, l’amato: in te ho posto il mio compiacimento”. Chi me lo assicura? Un’espressione tenerissima di Gesù: «Il mondo conosca che tu mi hai mandato e che li hai amati come hai amato me» (Gv 17,23). Che bello sapere che Dio ama noi come ha amato Gesù, con la stessa intensità, la stessa passione. Per ognuno di noi c’è stata la stessa dichiarazione d’amore: Figlio, amato, mio compiacimento.
Figlio

E’ la prima parola. Nella Bibbia “figlio” è un termine tecnico: è chi somiglia al padre, chi compie le sue stesse azioni, chi prolunga la sua vita. L’espressione “figlio di Dio” non è una commovente metafora, ma una condizione reale, una realtà attuale. Lo siamo davvero, ci rendiamo conto? Il battesimo ci ha resi effettivamente ed efficacemente «partecipi della natura divina» (2Pt 1,4). La nostra vita è un prolungamento della vita trinitaria sulla terra. Per Dio siamo tutti figli unici! Non ci ama in maniera indistinta come nessun genitore ama genericamente “i figli”. Dio ci ama singolarmente, uno a uno, proprio come ogni genitore ama ogni figlio singolarmente. Amico lettore, Dio non ama gli uomini, Dio ama te, come nessun altro. L’amore non generalizza mai, ognuno è il prediletto di Dio.
Amato.

Dio mi ama follemente indipendentemente dal mio agire (d’altra parte non è questa la qualità dell’amore dei genitori verso i propri figli?). Dio mi ama prima che io agisca, prima di ogni merito, che io lo sappia o no. Il suo è un amore immeritato, preveniente.

Il battesimo è la dichiarazione d’amore di Dio per me, si prenderà cura della mia vita, qualunque cosa accada. Una certa religiosità, ha fatto insinuare l’idea che Dio ama ma ad alcune condizioni. Ecco la novità portata dal cristianesimo: Dio ama gratuitamente. Verità sconvolgente che costerà la vita a Gesù di Nazareth. Per noi che spesso siamo abituati ad amare, nella speranza di essere amati, questa è davvero una bella notizia. L’amore umano, anche il più grande, pone delle condizioni. Quello di Dio no. E’ difficile lasciarsi amare da Dio. Difficile credere a un amore incondizionato.

Il battesimo è l’esperienza di essere immersi in un Amore che fa funzionare la vita. Amico lettore, tu potrai essere te stesso solo se ti fai amare da Lui. La vita cristiana è l’infinito tentativo di lasciarsi amare. Se non ci sentiamo amati, tutto diventa pesante, triste.

Ecco quindi il senso del battesimo di un bambino: indipendentemente da come agirà nella vita, Dio gli ricorda che sarà sempre suo figlio, amato follemente, senza condizioni. Dio non ci ama perché siamo bravi e buoni, ma ci rende bravi e buoni perché ci ama.
Compiacimento.

Termine bellissimo, che deriva dal verbo “piacere”, tu mi piaci, mi fai felice, è bello stare con te. Dio si compiace di me: che bello! E’ contento del capolavoro uscito dalle Sue mani. Ogni mattina, appena svegli, dovrebbero risuonare nelle nostre orecchie queste parole: “Tu mi piaci! Nonostante tutto, tu mi piaci”. E’ bello sapere allora che Dio mi ama per ciò che sono. La conseguenza è che siamo chiamati e ad amare nostra moglie, nostro marito, i nostri figli per ciò che sono, non per come noi vorremmo che fossero.
Lasciare

Giovanni «Lo lasciò fare». Amico lettore, il cristianesimo è tutto qui: permettere a Dio di amarti, lasciarlo fare, lasciare che il suo amore ti raggiunga.

La bella notizia di questa domenica? L’ultimo giorno ripeterà proprio a me quelle tre parole: Figlio, amato, mio compiacimento, entra nell’abbraccio di tuo padre!

PREVOD

Vir spokojnosti

Trideset let je minilo in mali Jezus je postal mož. Po letih tišine, preživete med oblanci in letali, se odloči stopiti na plano. Prišel je čas, da se razkrije pravi Božji obraz. Kaj počne po tisočletjih čakanja? Postavlja se v vrsto z grešniki! Bog vedno rad preseneča. In kaj izberete za prvo prižnico svojega dogodka? Sinagoga? Ne, reka Jordan.

Za Mateja je bil Janezov krst »za spreobrnjenje«. Pri Marku in Luku je šlo za »v odpuščanje grehov«, izraz, ki se ga Matej skrbno izogiba, saj je zanj Jezus edini, ki lahko odpušča grehe (Mt 26,28). Ni mogel prositi za odpuščanje grehov Kdor ni bil kriv!

V Mateju je še ena novost: dialog med Jezusom in Janezom. Matej za razliko od drugih evangelistov pravi, da je Jezus šel k Janezu, »da bi ga on krstil«. Predstavljam si začudenje prvih krščanskih skupnosti in Janeza.

Linija

V tišini se Jezus postavi v vrsto z grešniki.

Domnevam, da Janez ni pričakoval, da se bo njegov prijatelj nekega dne postavil v vrsto s smrdljivimi reveži Galileje. Vidim ga, osupelega, kako z očmi gleda Večnega, ki se ponižuje in prosi vode na glavo, da bi se spreobrnil. Tak Bog je nemogoč.

“Pridi k meni?”. Giovanni razkrije začudenje, ki ga žal nismo več sposobni. “Ne morem” je gotovo pomislil Giovanni in kako mu očitati. Pričakoval je, da se bo Mesija razodel v Jeruzalemu, morda z množičnimi ozdravljenji in ponavljajočimi se čudeži, da bi odstranil vsak dvom. Mesija bi uvedel red z močjo in odločitvijo. Ljudje so Janezu zaupali. Rekel je, da bo prišel mogočen kralj; namesto tega pride ponižni grešnik. Janez si predstavlja konec, govori o trdoti. Jezus pa predstavlja začetek in govori o nežnosti. Skratka, Jezus izbere drugo pot. V vrsti z grešniki pri Jordanu, križani med njimi na Kalvariji.

»Pusti za zdaj,« roti Jezus in prosi Janeza, naj mu ne preprečuje, da bi bil blizu človeku, da bi delil njihovo krhkost, njihovo trpljenje, njihovo bolečino.

Iz teh umazanih voda grehov vseh tistih, ki so bili krščeni, začne Jezus svoje potovanje. Prijatelj bralec, ne skrbi, da boš našel Boga v nebeških oblakih. Iščite ga v pisarni, kjer delate, v svoji družini, v svojih ostarelih starših, ki vam ne dajo miru, v tistem sorodniku, ki na vse načine opozarja na vaše hibe, v svojem sinu, ki vam dela tisoče skrbi. Bog je izbral ta kraj.

Bog

Medtem ko Jezus moli na bregu Jordana, se nebesa trgajo, končno niso več nedostopna. Jezus ima skrivnost, ki jo bo čez čas razumel ves svet. Glas iz nebes to razodeva: “To je moj ljubljeni Sin: v njem imam veselje”. Janez opozarja, da je v zgodbi, zgodovini odrešenja in da ima pred seboj zelo nadležnega Boga, ki ga mora krstiti.

V celotnem evangeliju Bog govori le dvakrat: tukaj in v spremenjenju. Tukaj, da bi potrdil Sina v njegovi izbiri služabnika, v epizodi spremenjenja, da bi nam razodel Sinovo slavo, ker ga poslušamo in mu tudi mi postanemo podobni. Dobro je vedeti, dragi bralec, da so te besede zazvenele tudi tebi na dan tvojega krsta. Tisti dan je glas rekel tudi tebi: “Ti si moj Sin, moj ljubljeni; v tebi imam veselje”. Kdo mi zagotavlja? Zelo nežen Jezusov izraz: »Naj svet ve, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si mene ljubil« (Jn 17,23). Kako lepo je vedeti, da nas Bog ljubi, kot je ljubil Jezusa, z enako intenzivnostjo, enako strastjo. Za vsakega od nas je bila enaka izjava ljubezni: Sin, ljubljeni, v veselje mi je.

sin

To je prva beseda. V Svetem pismu je “sin” strokovni izraz: je nekdo, ki je podoben svojemu očetu, ki dela enaka dejanja, ki mu podaljšuje življenje. Izraz »božji sin« ni ganljiva metafora, ampak resnično stanje, trenutna resničnost. Res smo, se zavedamo? Krst nas je učinkovito in uspešno naredil za »sodelujoče v božji naravi« (2 Pt 1,4). Naše življenje je podaljšek trinitarnega življenja na zemlji. Pri bogu smo vsi edini otroci! Ne ljubi nas na neizrazit način, kot na splošno noben starš ne ljubi »svojih otrok«. Bog nas ljubi posamično, enega za drugim, tako kot vsak starš ljubi vsakega otroka posebej. Dragi bralec, Bog ne ljubi ljudi, Bog ljubi tebe, kot nihče drug. Ljubezen nikoli ne posplošuje, vsi so Božji ljubljenci.

ljubljeni.

Bog me ima noro rad ne glede na moja dejanja (navsezadnje, mar ni to lastnost starševske ljubezni do svojih otrok?). Bog me ljubi, preden ukrepam, pred kakršno koli zaslugo, pa če se tega zavedam ali ne. Njegova je nezaslužena, vnaprejšnja ljubezen.

Krst je izkušnja, ko smo potopljeni v Ljubezen, ki omogoča življenje. Dragi bralec, to, kar si, si lahko samo, če se mu daš ljubiti. Krščansko življenje je neskončen poskus, da se pustiš ljubiti. Če se ne počutimo ljubljene, postane vse težko, žalostno.

Tu je torej pomen otrokovega krsta: ne glede na to, kako bo ravnal v življenju, ga Bog spomni, da bo vedno njegov otrok, noro ljubljen, brez pogojev. Bog nas ne ljubi zato, ker smo dobri in dobri, ampak nas dela dobre in dobre, ker nas ljubi.

Samozadovoljstvo.

Lep izraz, ki izhaja iz glagola “užitek”, všeč si mi, osrečuješ me, lepo mi je biti s teboj. Bog je zadovoljen z mano: kako lepo! Vesel je mojstrovine, ki je nastala izpod njegovih rok. Vsako jutro, takoj ko se zbudimo, naj nam v ušesih zazvenijo te besede: »Všeč si mi! Kljub vsemu si mi všeč.” Potem je dobro vedeti, da me Bog ljubi takšnega, kakršen sem. Posledica tega je, da smo poklicani ljubiti svoje žene, moža, otroke takšne, kakršni so, ne pa takšni, kakršni bi želeli, da so.

Oditi

John “Naj to stori”. Dragi bralec, krščanstvo je vse v tem, da dovoliš Bogu, da te ljubi, da mu dovoliš, da to stori, da te njegova ljubezen doseže.

Dobra novica te nedelje? Zadnji dan mi bo ponovil tiste tri besede: Sin, ljubljeni, veselje moje, vstopi v objem svojega očeta!

2 PRIMER

Un battesimo per due

Gesù dalla Galilea venne al Giordano da Giovanni, per farsi battezzare da lui. Giovanni però voleva impedirglielo, dicendo: «Sono io che ho bisogno di essere battezzato da te, e tu vieni da me?». Ma Gesù gli rispose: «Lascia fare per ora, perché conviene che adempiamo ogni giustizia». Allora egli lo lasciò fare.

Gesù cammina verso un obiettivo. In molti ambienti parrocchiali si parla di percorso prebattesimale, catechesi in preparazione al battesimo, cammino di riscoperta del proprio battesimo, ecc. Anche Gesù cammina verso il suo battesimo, e lo fa coi suoi piedi, circa 50 km. Il Figlio di Dio sceglie ancora una volta l’incarnazione come regola di tutta la sua vita, e modalità del suo agire. Cammina verso il fiume Giordano, perché desidera, anche lui, farsi battezzare: Dio si rivolge a una creatura, si mette nelle sue mani per essere fatto: Dio non si propone come un prodotto finito, pronto da consumare, ma si mette nelle tue mani, accetta di essere più piccolo di te per essere da te accolto e assimilato nella tua vita. Per essere immerso (questo significa la parola battesimo) in ciò che tu vivi, Gesù si incammina, e Lui, il Figlio, il Santo, si fa solidale coi peccatori. Perché non è vero che Dio non ama i peccatori, perché non è vero che Dio non ama gli imperfetti: se ti avesse voluto perfetto, bravo e impeccabile ti avrebbe creato così, e Dio, e avrebbe potuto farlo. Evidentemente gli vai bene così, ma non solo: Lui il Santo si fa peccato, il Potente si fa debole, il Grande si fa piccolo, di modo che qualsiasi tua magagna trova collocazione nella vita del Cristo, e le tue tenebre vengono rischiarate e riscaldate dalla presenza di Dio.

A Giovanni tutto questo non va bene. Gesù, ma ti rendi conto che non ha senso? Io sono la creatura e Tu il Creatore, e poi Tu non hai bisogno di battesimo, sei perfetto così… Giovanni è la parte razionale che trasborda dai nostri modi di essere e di agire, è il buon senso invocato ad ogni passo, Giovanni incarna la fatica dell’uomo ad accogliere e vivere la vicinanza con Dio, che non solo è vicino: è intimo, tocca le corde più profonde della nostra essenza, e questo ci sconcerta. Diciamo spesso che Dio è uno di noi, ma poi, quando lo è veramente, ne rimaniamo quasi scandalizzati, scioccati.

Lascia fare. Ora il Creatore torna a rimboccarsi le maniche e chiede alla creatura di lasciare fare. Quando non capisci, quando è troppo buio per leggere, quando la tua mente è stanca e non comprendi, quando il male supera il bene, quando tutto ciò che potevi fare lo hai fatto, lascia fare. Ben lontano da certi atteggiamenti di delega, Gesù invita Giovanni non a incrociare le braccia e attendere chissà quale prodigio. Gesù si fa battezzare da Giovanni, tocca a lui versare l’acqua sulla testa e sul corpo del Signore! Lascia fare è gustare della compagnia di Dio, è accettare che la tua vita è Sua, e la Sua vita è tua. Lascia fare è stringere le mani di Dio, è saper piangere sulla sua spalla, è saper gioire del suo amore, è saper camminare con Lui, in ogni tempo.

Appena battezzato, Gesù uscì dall’ acqua: ed ecco, si aprirono per lui i cieli ed egli vide lo Spirito di Dio discendere come una colomba e venire sopra di lui. Ed ecco una voce dal cielo che diceva: «Questi è il Figlio mio, l’ amato: in lui ho posto il mio compiacimento».

Si aprirono per lui i cieli. Sarebbe stato strano il contrario. Gesù è uno con il Padre e lo Spirito e quando si vive una relazione, essa si manifesta, direttamente e indirettamente. I cieli si aprirono in quella fredda notte a Betlemme, quando angeli annunciano la nascita del Salvatore. I cieli si aprono ora, quando Gesù esce dall’acqua, nel momento in cui Lui si fa uno di noi; i cieli si aprono, perché è proprio questo il desiderio di Dio: essere uno con te. E come in una relazione vera, in certi momenti si arriva a toccare il cielo con un dito, ugualmente con Dio, il cielo si mette nelle tue mani, perché tu lo possa accogliere, e profumare di Lui ogni tuo pensiero, ogni tua azione.

Questi è il Figlio mio, l’ amato. La voce del Padre sigilla il cammino del Figlio, conferma il lasciar fare di Giovanni, completa la totale immersione del cielo sulla terra. E cosa può esprimere il Padre se non l’amore per il Figlio? Ma attenzione: la loro non è una relazione che esclude, anzi: essendo noi figli nel Figlio, queste parole dicono anche di noi. Spesso ci piangiamo addosso, ci sentiamo inadeguati, non idonei, incapaci… Il Padre ti dice: Tu sei il figlio mio, l’amato. Il cammino è lungo, nessuno è arrivato, ma già da ora Dio professa per te il suo smisurato amore, per te che grondi ancora miseria e imperfezione c’è l’abbraccio di chi ti ha creato e voluto, c’è il volo dello Spirito che viene in tuo aiuto. Tutto il cielo si muove per accoglierti in famiglia, e creare con te una relazione, una vita donata e ricevuta, a vicenda.

Un battesimo per due. Gesù si immerge nel tuo vissuto, e ti immerge nella vita del cielo. La Trinità ti accoglie in famiglia, e il Padre ti consacra figlio amato, per sempre.

PREVOD:

Krst za dva

Jezus iz Galileje je prišel na Jordan k Janezu, da bi ga ta krstil. Vendar ga je Janez hotel preprečiti, rekoč: »Jaz bi moral biti pri tebi krščen, ti pa prideš k meni?« Toda Jezus mu je odgovoril: »Pusti za zdaj, ker je bolje, da izpolnimo vso pravico«. Pa mu je dovolil.

Jezus hodi proti cilju. V mnogih župnijskih okoljih govorimo o predkrstnem procesu, katehezi v pripravi na krst, procesu ponovnega odkrivanja lastnega krsta itd. Tudi Jezus hodi proti svojemu krstu, in to z nogami, približno 50 km. Božji Sin ponovno izbere učlovečenje za pravilo vsega svojega življenja in način svojega delovanja. Hodi proti reki Jordan, ker tudi on želi biti krščen: Bog nagovarja bitje, se daje v njihove roke, da ga naredijo: Bog se ne predlaga kot končni izdelek, pripravljen za zaužitje, ampak se daje v vaše roke. , sprejmite, da ste manjši od sebe, da bi vas sprejeli in vključili v svoje življenje. Biti potopljen (to pomeni beseda krst) v to, kar živiš, postavlja Jezus in On, Sin, Sveti, je solidaren z grešniki. Ker ni res, da Bog ne ljubi grešnikov, ker ni res, da Bog ne ljubi nepopolnih ljudi: če bi hotel, da ste popolni, dobri in brezhibni, bi vas takšnega ustvaril, in Bog, in Lahko bi to storil. Očitno ti je tako z njim v redu, a ne samo: On Sveti postane greh, Močni postane šibek, Veliki postane majhen, tako da vsaka tvoja napaka najde svoje mesto v Kristusovem življenju in tvoja tema je razsvetljena in ogreti od božje navzočnosti.

Johnu to ni všeč. Jezus, ali se zavedaš, da to nima smisla? Jaz sem bitje in Ti si Stvarnik in potem Ti ne rabiš krsta, ti si popoln tako… Giovanni je razumski del, ki se preliva iz naših načinov bivanja in delovanja, to je zdrav razum, na katerega se sklicuje na vsakem koraku. , Giovanni uteleša človekovo prizadevanje, da sprejme in doživi bližino Boga, ki ni samo blizu: je intimen, se dotakne najglobljih strun našega bistva, kar nas vznemirja. Pogosto rečemo, da je Bog eden izmed nas, a potem, ko je res, smo skoraj škandalizirani, šokirani.

Naj bo. Zdaj Stvarnik spet zaviha rokave in prosi bitje, naj ga izpusti. Ko ne razumeš, ko je pretemno za branje, ko je tvoj um utrujen in ne razumeš, ko slabo pretehta dobro, ko si naredil vse, kar si lahko, pusti. Daleč od določenih stališč delegiranja, Jezus vabi Janeza, naj ne križa rok in čaka na kdo ve kakšen čudež. Jezusa krsti Janez, na njem je, da izlije vodo na Gospodovo glavo in telo! Odpuščanje je uživanje v Božji družbi, sprejemanje, da je tvoje življenje njegovo in da je njegovo življenje tvoje. Naj bo, je stiskati božje roke, je znati jokati na njegovi rami, je znati veseliti se njegove ljubezni, je znati hoditi z njim, v vsakem trenutku.

Takoj, ko je bil krščen, je Jezus prišel iz vode: in glej, odprla so se mu nebesa in zagledal je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej glas iz nebes, ki pravi: “To je moj Sin, moj ljubljeni: z njim imam veselje.”

Nebesa so se mu odprla. Drugače bi bilo čudno. Jezus je eno z Očetom in Duhom in ko živite odnos, se ta manifestira neposredno in posredno. Tisto mrzlo noč v Betlehemu, ko angeli oznanjajo rojstvo Odrešenika, so se odprla nebesa. Nebesa se odprejo zdaj, ko Jezus pride iz vode, v trenutku, ko postane eden izmed nas; nebesa se odpirajo, ker je prav to Božja želja: biti eno s teboj. In kot v pravem odnosu, se v določenih trenutkih s prstom dotakneš neba, tako kot Bog, nebo je položeno v tvoje roke, da ga lahko pozdraviš in odišavi vsako tvojo misel, vsako njegovo dejanje.

To je moj Sin, ljubljeni. Očetov glas zapečati Sinovo pot, potrdi Janezovo odpuščanje, dopolni popolno potopitev nebes na zemljo. In kaj lahko izrazi Oče, če ne ljubezen do Sina? Toda pozor: njihov odnos ni izključujoč, nasprotno: ker smo otroci v Sinu, te besede govorijo tudi o nas. Pogosto se smilimo sami sebi, počutimo se nezadostne, neprimerne, nesposobne … Oče ti pravi: Ti si moj sin, moj ljubljeni. Pot je dolga, nihče ni prišel, a že zdaj Bog izpoveduje svojo neizmerno ljubezen do vas, za vas, ki še vedno kapljate od bede in nepopolnosti, je objem tistih, ki so vas ustvarili in želeli, je let Duha, ki priskoči na pomoč. Vsa nebesa se premaknejo, da vas sprejmejo v družino in ustvarijo odnos z vami, obojestransko darovano in prejeto življenje.

Krst za dva. Jezus se potopi v vaše življenje in vas potopi v življenje nebes. Trojica te sprejema v družino in Oče te posveča kot ljubljenega sina za vedno.

3 PRIMER

Lo Spirito Santo è sceso su di lui

Termina oggi, con la festa del Battesimo di Gesù, il tempo delle manifestazioni di Cristo Signore. A Natale si è manifestato ai poveri, rappresentati dai pastori; all’Epifania si è manifestato ai Magi, che rappresentano tutti i popoli; oggi, ricevendo da Giovanni l’immersione nel Giordano, egli si manifesta al popolo di Israele.

Secondo il racconto dell’evangelista Matteo, «Gesù dalla Galilea venne al Giordano da Giovanni, per farsi battezzare»; infatti, da tutta la Palestina accorrevano per ascoltare la predicazione di questo grande profeta, l’annuncio dell’avvento del Regno di Dio, e per ricevere il battesimo, cioè per sottoporsi a quel segno di penitenza che richiamava alla conversione dal peccato. Pur chiamandosi battesimo, esso non aveva il valore sacramentale del rito che celebriamo oggi; come ben sappiamo, è infatti con la sua morte e risurrezione che Gesù istituisce i Sacramenti e fa nascere la Chiesa. Quello amministrato da Giovanni, era un atto penitenziale, un gesto che invitava all’umiltà di fronte a Dio, invitava ad un nuovo inizio: immergendosi nell’acqua, il penitente riconosceva di avere peccato, implorava da Dio la purificazione dalle proprie colpe ed era inviato a cambiare i comportamenti sbagliati, quasi morendo nell’acqua e risorgendo a una nuova vita.

Per questo, quando il Battista vede Gesù che, in fila con i peccatori, viene a farsi battezzare, rimane sbalordito; riconoscendo in Lui il Messia, il Santo di Dio, Colui che è senza peccato, Giovanni manifesta il suo sconcerto: egli stesso, il battezzatore, avrebbe voluto farsi battezzare da Gesù. Ma Gesù lo esorta a non opporre resistenza, ad accettare di compiere questo atto: «Lascia fare per ora, perché conviene che adempiamo ogni giustizia». Con questa espressione, Gesù manifesta di essere venuto nel mondo per fare la volontà di Colui che lo ha mandato, per compiere tutto ciò che il Padre gli chiede; è per obbedire al Padre che Egli ha accettato di farsi uomo. Questo gesto rivela anzitutto chi è Gesù: è il Figlio di Dio, vero Dio come il Padre; è Colui che «si è abbassato» per farsi uno di noi, Colui che si è fatto uomo e ha accettato di umiliarsi fino alla morte di croce (cf Fil 2, 7). Il battesimo di Gesù, di cui oggi facciamo memoria, si colloca in questa logica dell’umiltà e della solidarietà: è il gesto di Colui che vuole farsi in tutto uno di noi e si mette realmente in fila con i peccatori; Lui, che è senza peccato, si lascia trattare come peccatore (cf 2Cor 5, 21), per portare sulle sue spalle il peso della colpa dell’intera umanità, anche della nostra colpa. È il «servo di Dio» di cui ci ha parlato il profeta Isaia nella prima lettura. La sua umiltà è dettata dal voler stabilire una comunione piena con l’umanità, dal desiderio di realizzare una vera solidarietà con l’uomo e con la sua condizione. Il gesto di Gesù anticipa la Croce, l’accettazione della morte per i peccati dell’uomo. Nel battesimo di Gesù siamo di fronte alla prima esplicita rivelazione della Santissima Trinità. Dio si presenta come il Padre di questo Figlio amato e, per tale atto d’amore, lo Spirito di Dio si manifesta e viene come una colomba sopra di Lui, e in quel momento l’amore che unisce Gesù al Padre viene testimoniato a quanti assistono al battesimo da una voce dall’alto che tutti odono: «Questi è il Figlio mio, l’amato: in lui ho posto il mio compiacimento». Queste parole che risuonano dall’alto attestano che Gesù è obbediente in tutto al Padre e che questa obbedienza è espressione dell’amore che li unisce tra di loro. Perciò, il Padre ripone il suo compiacimento in Gesù, perché riconosce nell’agire del Figlio il desiderio di seguire in tutto alla sua volontà. E queste parole del Padre alludono anche, in anticipo, alla vittoria della risurrezione e ci dicono come dobbiamo vivere per stare nel compiacimento del Padre, comportandoci come Gesù.

Gesù è davvero il Messia, il Figlio dell’Altissimo che, uscendo dalle acque del Giordano, stabilisce la rigenerazione nello Spirito e apre, a quanti lo vogliono, la possibilità di divenire figli di Dio. Non a caso, infatti, ogni battezzato acquista il carattere di figlio a partire dal nome cristiano, segno inconfondibile che lo Spirito Santo fa nascere «di nuovo» l’uomo dal grembo della Chiesa.

Oggi siamo invitati anche noi a far memoria del nostro battesimo. Il Battesimo è l’inizio della vita spirituale, che trova la sua pienezza per mezzo della Chiesa. Nell’ora propizia del Sacramento, mentre la Comunità ecclesiale prega e affida a Dio un nuovo figlio, i genitori e i padrini s’impegnano ad accogliere il neo-battezzato sostenendolo nella formazione e nell’educazione cristiana. È questa una grande responsabilità, che deriva da un grande dono! Perciò, tutti noi, che abbiamo ricevuto il battesimo, impariamo a riscoprire la bellezza di questo sacramento e poiché col battesimo diventiamo cristiani, e dunque apparteniamo alla grande famiglia di Dio, questo Dio che noi chiamiamo «Abbà, Padre» (cf Mc 14, 36; Rm 8, 15; Gal 4, 6), impegniamoci a dare gioiosa testimonianza della nostra fede, affinché questa fede generi frutti di bene e di concordia. Amen.

PREVOD

Sveti Duh je prišel nanj

Danes se s praznikom Jezusovega krsta zaključuje čas razodevanj Kristusa Gospoda. Na božič se je razodel ubogim, ki so jih predstavljali pastirji; ob Bogojavljenju se je razodel magom, ki predstavljajo vsa ljudstva; danes, ko ga je Janez potopil v Jordan, se razodeva izraelskemu ljudstvu.

Po zgodbi evangelista Mateja je »Jezus prišel iz Galileje na Jordan k Janezu, da bi bil krščen«; pravzaprav so se zgrinjali iz vse Palestine, da bi poslušali pridiganje tega velikega preroka, napoved prihoda Božjega kraljestva, in da bi prejeli krst, to je, da bi se podredili znamenju pokore, ki je zahtevalo spreobrnjenje od greha . Čeprav se je imenoval krst, ni imel zakramentalne vrednosti obreda, ki ga obhajamo danes; kot dobro vemo, je Jezus pravzaprav s svojo smrtjo in vstajenjem postavil zakramente in rodil Cerkev. Tisto, ki ga je podelil Janez, je bilo spokorno dejanje, gesta, ki je vabila k ponižnosti pred Bogom, vabilo k novemu začetku: s potopitvijo v vodo je spokornik spoznal, da je grešil, prosil Boga za očiščenje svojih napak in bil poslan spremeniti napačno vedenje, skoraj umreti v vodi in vstati v novo življenje.

Iz tega razloga, ko Krstnik vidi Jezusa, ki se skupaj z grešniki prihaja krstit, je osupel; ko v njem prepozna Mesijo, Božjega Svetega, Tistega, ki je brez greha, Janez pokaže svojo začudenost: on sam, krstitelj, bi bil rad, da bi ga Jezus krstil, vendar ga Jezus opominja, naj se ne upira, naj sprejme naredite to dejanje: “Pustite to za zdaj, ker je bolje, da izpolnimo vso pravico”. S tem izrazom Jezus razodeva, da je prišel na svet, da izpolni voljo tistega, ki ga je poslal, da izpolni vse, kar Oče od njega zahteva; je ubogati Očeta, kar je sprejel, da postane človek. Ta poteza najprej razodeva, kdo je Jezus: on je Božji Sin, resnični Bog kakor Oče; je tisti, ki je »stopil«, da bi postal eden izmed nas, tisti, ki je postal človek in sprejel, da se bo ponižal do smrti na križu (prim. Flp 2,7). Jezusov krst, ki se ga danes spominjamo, je umeščen v to logiko ponižnosti in solidarnosti: je gesta Tistega, ki hoče v vsem postati eden od nas in se resnično postavlja v vrsto z grešniki; On, ki je brez greha, dovoli, da z njim ravnajo kot z grešnikom (prim. 2 Kor 5,21), da na svojih ramenih nosi težo krivde vsega človeštva, tudi naše krivde. Je »Božji služabnik«, o katerem nam je v prvem berilu govoril prerok Izaija. Njegovo ponižnost narekuje želja po vzpostavitvi polnega občestva s človeštvom, želja po resnični solidarnosti s človekom in njegovim stanjem. Jezusovo dejanje napoveduje križ, sprejetje smrti za človekove grehe. V Jezusovem krstu se soočimo s prvim izrecnim razodetjem Svete Trojice. Bog se predstavlja kot Oče tega ljubljenega Sina in s tem dejanjem ljubezni se Božji Duh razodeva in prihaja kot golob nad njim, in v tistem trenutku je ljubezen, ki združuje Jezusa z Očetom, priča vsem, ki so ji priča krst z glasom od zgoraj, ki ga vsi slišijo: “To je moj Sin, moj ljubljeni: z njim imam veselje”. Te besede, ki odmevajo od zgoraj, pričajo, da je Jezus popolnoma pokoren Očetu in da je ta pokorščina izraz ljubezni, ki ju povezuje. Zato se Oče veseli Jezusa, ker v Sinovem delovanju prepozna željo, da bi v vsem sledil njegovi volji. In te Očetove besede tudi vnaprej aludirajo na zmago vstajenja in nam povedo, kako moramo živeti, da bomo ugajali Očetu, tako kot Jezus.

Jezus je resnično Mesija, Sin Najvišjega, ki, ko pride iz voda Jordana, vzpostavlja preporod v Duhu in odpira možnost, da postanejo Božji otroci tistim, ki to želijo.Pravzaprav ni Naključje, da vsak krščenec pridobi značaj sina, izhajajoč iz krščanskega imena, nezmotljivo znamenje, da Sveti Duh povzroči, da se človek »ponovno« rodi iz maternice Cerkve.

Danes smo tudi mi povabljeni, da se spomnimo svojega krsta. Krst je začetek duhovnega življenja, ki v Cerkvi dobi svojo polnost. V ugodni uri zakramenta, medtem ko cerkvena skupnost moli in izroča novega otroka Bogu, se starši in botri zavezujejo, da bodo sprejeli novokrščene in jih podpirali pri krščanski formaciji in vzgoji. To je velika odgovornost, ki izhaja iz velikega daru! Zato se vsi, ki smo prejeli krst, učimo ponovno odkrivati ​​lepoto tega zakramenta in ker s krstom postanemo kristjani in torej pripadamo veliki Božji družini, tega Boga, ki mu pravimo »Abba, Oče« (prim. Mr 14,36; Rim 8,15; Gal 4,6), zavzemimo se za veselo pričevanje svoje vere, da bi ta vera obrodila sadove dobrote in harmonije. Amen.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več