Zgodovina odrešenja je v svojih velikih trenutkih označena z glagolom strahu: »Ne boj se«.
Današnje berilo v Evangeliju po Mateju nam govori o osebi iz Davidovega rodu z imenom Jožef, »pravičnem možu Marije iz Nazareta.
Jožef in Marija sta »par, ki ga je Bog izbral, da se njegov Sin, izvoljenec, poniža, da bi živel kot človek, sta tudi vzor Cerkvi in torej vsem krščenim, nam, ki nam kaže, kako je potrebno božje vabilo vestno sprejeti.
Bližina božiča, je v teh v osmih dneh v celoti posvečena oznanjevanju prihoda edinorojenega Božjega Sina med nas, ki nam približuje Popolnega nepopolnemu. Zato je danes, pa tudi preostanku tedna, dobro, da po Jožefovem zgledu napnemo ušesa srca, da poslušamo, kar nam govori Bog, in živimo v poslušnosti vere vse do konca svojega zemeljskega življenja. .
Jožef, modri in zaupljivi Božji mož, se je dal na voljo za sprejem Boga z nami. Vse kar moramo storiti mi, jev tem, da ga posnemamo, da bi živeli sveti božič s pristnim veseljem.
Prvo berilo današnjega bogoslužja nam daje vedeti, da je Judova skupnost, katere kralj je Ahaz, malodušna, ker kljub temu, da je Boga prosil za posredovanje, očitno ne stori ničesar glede tega. Kralj Ahaz, ki je obupal nad božjo pomočjo, raje sklene zavezništvo s Sirijo. Ta zaveza je Gospodu gnusna. Prerok Izaija ve, da bo Bog posredoval, zato povabi kralja Ahaza, naj zaupa Bogu in opusti iskanje krhkih zavezništev. Ker ga vidi še vedno oklevajočega, ga povabi, naj prosi Boga za obljubo, s katero bo njegovo srce in razum zaupala v gotovost božje pomoči. Kralj nima več izgovora za sprenevedanje, njegovi zahtevi niso postavljene nobene meje od najvišjih nebes do najtemnejših globin zemlje, vse je prepuščeno njegovi volji. Toda kralj ne posluša.
Ahaz ne zanika, da mu želi Bog dati takšno znamenje, niti da prerok obljublja neresnične stvari, ampak preprosto pravi: »Ne bom prosil ne preizkušal Gospoda.« To bi bilo, kot da bi rekel: vseeno mi je, hočem storiti po svoje, jaz sem tisti, ki se moram odločiti; spet smo pri izvirnem grehu. Izaija, ogorčen nad kraljevo zavrnitvijo, odgovori: Nato je rekel Izaija: »Poslušajte vendar, Davidova hiša: vam je premalo, da utrujate ljudi, ko utrujate še mojega Boga? Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel. Skuto in med bo jedel, da bo znal zavračati húdo in izbirati dobro. Kajti preden bo znal deček zavračati húdo in izbirati dobro, bo opustošena dežela, ki te je groza dveh njenih kraljev. Gospod bo privedel nadte, nad tvoje ljudstvo in nad hišo tvojega očeta dneve, kakršni niso prišli, odkar je Efrájim odpadel od Juda – asirskega kralja.« V otroku, ki ga opisuje prerok, in v devici kristjani vidimo Devico Marijo in Jezusa Kristusa.
Razumeti, da je Jezus Bog z nami, pomeni globoko razumeti božič.
Tudi psalmist nam v današnjem branju pove tri pomembne stvari:
1. Samo Bog je Bog. Tvegamo, da bomo neupravičeno posvečevali zemeljske resničnosti, kot so npr. naše politične ideologije. Leve ali desne stranke itd. niso neki svetniki, imajo pa lahko spoštljive človeške možnosti, a niso v posesti absolutne resnice.
2. Resnica in vera nista nasprotna pojma. Tu nas psalmist spomni, da Bog od nas ne pričakuje oznanjevanja veroizpovedi in dejanj čaščenja, temveč pravičnost življenja: Moralna vest je na prvem mestu: »ne pride v nebeško kraljestvo vsak kdor pravi Gospod, Gospod, ampak kdor izpolnjuje njegovo voljo«
3. V božje kraljestvo pridejo samo tisti, ki prepoznajo znamenje Božje navzočnosti v zgodovini, in to so ubogi, torej preroki, svetniki in še posebej Janez Krstnik, Marija in Jožef.
V drugem berilu pa nam apostol poganov v nekaj stavkih predstavi Jezusa Kristusa kot človeka in Boga, ko nam pove, da je bil Jezus rojen, da bi umrl in vstal. To je vera, ki jo je apostol Pavel oznanjal vse življenje, od Damaska do Rima, in to je tudi vera, ki jo Cerkev še danes oznanja po vsem svetu: samo Kristus je pravi človek in pravi Bog, človek Jezus, Davidov sin. Nato pride vstali Božji Sin, ki je istega bistva kot Bog, rojen in ne ustvarjen, kot nas uči katekizem naše Cerkve, ko smo bili še majhni. Vsi mi, tako kot skupnost kot posamezniki: (Božji ljubljenci in služabniki Kristusa Gospoda) tvorimo eno telo z izvoljenim Božjim Sinom: On je glava in mi smo udje telesa za življenje po Kristusovih stopinjah.
Na koncu lahko rečemo, da Pavel potrjuje, da nas Bog kliče k veliki pripravljenosti in popolni vključenosti, da bi bili služabniki evangelija.
Odlomek iz Matejevega evangelija, ki ga danes beremo kot tretje berilo med mašo, pa nas vabi, da pozdravimo »Emanuela«, Boga z nami, Mesijo, ki je zdaj tako zelo blizu.
Po izpolnitvi božjih obljub Matej posveti posebno pozornost Jožefu iz Nazareta, zgledu vernika, ki se po Natanovi obljubi pusti vključiti po angelu in privoli, da bo Jezusa zakonito vključil v Davidov rod. Čuti, da je to vdrlo v njegovo življenje, in se v polnosti drži uresničitve božanskega projekta, za razliko od Ahaza, čeprav ga to sprva moti. Jožef je pravi »anawim«, zato se imenuje “pravičen”.
In še misli na poti proti svetemu večeru:
Kako lepo je življenje majhnih otrok, še posebej novorojenčkov! Jedo, se smejijo, igrajo, spijo in so brezskrbni. In če včasih zacvilijo, je to zato, ker jim ena od teh stvari manjka, in naredijo vse, da bi jo dobili. Potem pa odrastemo in tista blažena in nedolžna preprostost, zaradi katere mirno spimo, postopoma zbledi in nas postopoma popolnoma zapusti. Včasih bi se radi vrnili v otroštvo in ne bi imeli drugih skrbi kot jesti, spati in se smehljati življenju. A ni tako: na žalost ali na srečo odrasteš in blaženost se umakne kruti realnosti življenja, kjer se moraš za preživetje boriti in izvleči kremplje. Kar bi bilo na koncu najmanj najslabše: prav je, če se čez dan trudiš in garaš za vsakdanji kruh. Da pa tudi noč pogosto postane boj in napor, je to malo težje sprejeti. Nekatere noči – in pri nekaterih jih je veliko – se zdijo neskončne, ker um ne more zaspati, včasih zato, ker mu telo to preprečuje s svojimi tegobami, včasih zato, ker je um sam tisti, ki uživa v budnosti, prehajanju in pred njim vse zamišljene in možne misli.
In ure ne minevajo več. Na srečo niti zvoniki v veliki večini primerov ne označujejo več ur, sicer bi poslušanje o tem, kako teče čas ob neprespani noči, postalo še bolj mučno; ali pa je lahko tudi prijetno slišati zvonjenje zvonov, zaradi katerega se morda počutimo manj osamljene, da kljub neskončni noči pripadamo živahni skupnosti.
Takrat, ko slabe sanje ne prinašajo slabih sanj, odigrajo svojo vlogo: morda bodo posledice neromantičnega večernega televizijskega programa ali morda večerne prehrane, ki je malo bolj obilna kot običajno, ali morda celo samo um, ki čez dan prevzame tisoče skrbi, ki namesto v dnevni sobi, kuhinji, pisarni ali tovarni čakajo na zoro, zdrsnejo z nami pod odejo in nas mučijo. In morda smo v preteklih nočeh imeli tako lepe sanje, da smo si, ko smo se prebudili, želeli, da ne bi izginile v nič in bi nam še naprej dajale mir in vedrino … Namesto tega so nekatere noči le nočne more, ki premagajo sanje.
Verjetno je tudi Jožef sanjal, preden je doživel nočno moro nekaterih noči. Nočna mora, ki je trajala več noči, morda tako zelo, da je lahko korenito razburkala sanje, ki jih je sanjal o Mariji, svoji zaročenki, s katero sta pripravljala hišo, pripravljeno za življenje – kot pravijo – “dveh src” v preprostosti, morda v načrtovanju družine z veliko otroki in številnimi sorodniki, kakršne so bile tedaj običajne nazareške družine. Sanje, kot sem rekel, razblinjene zaradi nočne more določenih noči, ki jo je povzročilo tisto, kar – na žalost – ni bila nočna mora in niti ne sanje, ampak surova in dramatična resničnost: neverjetna, nepredstavljiva, a žal resničnost. Resničnost, ko postaneš oče otroka, ki ni tvoj, ampak le otroka njegove zaročenke. In ne glede na to, kako poetično in polno vzvišenih duhovnosti je bilo oznanilo Mariji s pristnega človeškega vidika, v Jožefovem srcu ostaja grozovit dvom o njegovi prihodnosti: sin ni njegov, ne ve, od koga je, ki ga je prisilil k odločitvam glede razmerja z Marijo, zaročenko. In tu se sanje spremenijo v nočne more in muke, čarobne in fascinantne noči pa postanejo prav “nekatere noči”, temne noči, preživete v obračanju po postelji in iskanju najboljšega položaja, da bi zakrili svetlobo in se skrili pred očmi drugih. Duhovi, ki lebdijo v sobi in imajo najstrašnejša imena: “prešuštvo”, “izdaja”, “nasilje”, “obtožba”, “kamenjanje”, “zavrnitev”, “tajna odpustitev”, “zapustitev”. In misliti, da je bila prej Marija le razlog za srečne, čiste, svete, neomadeževane, neoporečne, sladke, romantične misli in tako naprej in tako naprej.
Zakaj zdaj te muke? In predvsem, zakaj Bog, za vsem tem? Je bil res on? Bo Jožef še lahko upal in zaupal v Boga očetov, obljub, pričakovanj, življenja? Jožefa si že predstavljam, kako moli z besedami drugega psalma: “In rekel sem: To je moja muka: desnica Najvišjega se me je dotaknila”.
Toda Bog je zvest in ne zapusti svojega pravičnega služabnika. Bog poskrbi, da Jožef spet sanja. Nočne more se umaknejo sanjam in v sanjah Bog znova spregovori in Jožefa vabi k veri: »Ne boj se, Jožef«. Ne boj se, Jožef: sanjaj še naprej, ker Bog nikoli ne neha sanjati s tabo in zate. Kar se rodi v Mariji, prihaja iz Duha, in Duh dela, kar hoče, a dela dobro in vedno v dobro.
Ne boj se, Jožef, in še naprej sanjaj, misli na tisto ime, Jezus, pred katerim se bo upognilo vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in ti boš tisti, ki mu ga boš dal.
Ne boj se, Jožef, in sanjaj kljub vsemu, ampak nauči sanjati tudi nas: pomagaj nam, da ne nehamo sanjati, tudi ko imajo sanje temne in surove barve nočnih mor.
Verjemi v sanje, Jožef: in spomni nas, da ostra resničnost življenja niso samo ene sanje, ampak tisoče sanj, ki naj nas prebudijo na sveti večer obdan s pastirji in angeli.
