V luči današnjega evangeljskega odlomka poskušajmo svoja duhovna doživetja podrediti milostnim trenutkom časa, ki ga doživljamo. Gotovo smo vsi šli skozi trenutke dvomov. Morda je dvomil tudi Janez Krstnik?
Vemo, da je Janez Krstnik oznanil Kristusa in povabil množice, naj se pripravijo na prihod Mesija. Kot vidimo ga je označil kot Jagnje, ki odvzema grehe sveta, krsti ga v reki Jordan, kjer je bil priča teofaniji Očeta, ki pokaže na Jezusa kot svojega ljubljenega sina.
Luka nam pripoveduje, da se je Janez že v Elizabetinem trebuhu, v okviru Marijinega obiskanja, veselil.
Zdelo se je, da je za Predhodnika vse v redu. Nato pa v življenje vstopi hudič, da pokvari načrte in tista »Herodova lisica« da Janeza aretirati, ker se je naveličal poslušati pridige, ki so ga diskreditirale pred njegovim bratom in spravlja njegovo vest v krizo, ker, kot nam pravi evangelij, je imel ta kralj odnos s Filipovo ženo. Ja zgodovina se vseskozi ponavlja, tudi v naših časih, saj se iz nje nič ne naučimo in zato delamo vedno ene in iste domače naloge.
V Maheronu (zgradil jo je hasmonejski kralj Janej, obnovljena l.30 pred Kr. za časa Heroda Velikega), trdnjavi, kjer je zaprt Krstnik, se začne »nočni čas« za Predhodnika.
»Si ti tisti, ki bo prišel? Ali pa naj počakamo na drugega?”. To vprašanje se je raztezalo skozi stoletja in še danes odmeva bolj kot kdaj koli prej spričo navideznega Božjega molka.
Koliko truda moramo prestati, da lahko razumemo in živimo, da je krščanstvo in torej Mesija ljubezen in ne kazen za vsako ceno! Če se želimo imenovati kristjani, moramo, tako kot Krstnik, priznati, da se je Bog odločil, da se nam razodene v Jezusu Kristusu s ponižnim, usmiljenim in odrešeniškim obrazom.
Vera je zato tudi danes težka – Še danes se v svojem obstoju spotikamo ob Jezusa, ker omili naše trditve. Še vedno nismo razumeli, čeprav je minilo že več kot dvajset stoletij, da je ljubezen dajanje in ne posedovanje, dajanje in ne jemanje ter pospravljanje na varno.
Božja beseda te nedelje nas uči, da ima veselje za temelj odrešenjska dela, ki jih je izvršil Kristus: pravičnost in solidarnost. Veselje ni sad, ki smo ga osvojili, ampak dar, ki nam ga daje Bog po delu Jezusa, edinega posrednika med njim in nami.
To Krstnikovo vprašanje ni osamljen primer v evangeliju. Vsi vemo, kako na velikonočni dan dva učenca, šokirana nad tem, kar sta videla v Jeruzalemu med pasijonom, in presenečena nad govorjenjem žensk, ki so našle prazen grob, zapustita mesto in se s skritimi očmi odpravita proti neznani vasi.
Kako razbliniti sence, ki prečkajo naša življenja?
Evangelij nam ponuja ključ s tem, da nas vabi, naj ne bežimo, ampak naj nam pomagamo znova najti luč. Krstnik zato prosi za pomoč tiste učence, ki so bili najprej z njim in nato sledili Jezusu na njegov predlog, in jih pošlje vprašat: »Si ti tisti, ki ima priti? Ali pa naj počakamo na drugega?”.
Samo znotraj skupnostnega odnosa, ki nas podpira v dialogu z Jezusom, najdemo odgovore na svoja vprašanja. Če se nagibamo k zapiranju vase, iščemo odgovore, ki nas vodijo v slepo ulico in nam preprečujejo, da bi videli luč. Krstnikova moč v tem odlomku pride do izraza in znova dokazuje, da je mož vere. Kajti imeti vero ne pomeni, da nas ne preganjajo dvomi, ampak iskati odgovore v času težav, iskati pomoč bratov, da nas pripeljejo nazaj k njemu.
Kolikokrat se med tavanjem po bolniških sobah pojavljajo vprašanja o smislu s skrbjo, da spraševati samega sebe pomeni izgubiti vero in s tem grešiti.
Greh se pojavi samo, če tega dvoma ne spravimo ven in ga držimo blizu ter ga ne delimo s tistimi, ki hodijo z nami. Ker hudič želi, da nam to prepreči, da bi se med seboj pogovarjali o stvareh vere, in nas zapre v nekakšno nezadovoljstvo z Bogom.
Učenci iz Emavsa so sspričo dogodkov v Jeruzalemu šokirani in zapustijo mesto, vendar se zaupajo možu, ki je prišel blizu in v katerem niso prepoznali Jezusa, dokler niso videli, kako lomi kruh. Vsi primeri nam povedo, da Gospod ne uživa, ko nas vidi sredi noči našega življenja, te so del naše realnosti kot človeškega bitja, vendar nam ponuja sredstva za razsvetlitev teme in med tem bratstvom ali odpiranjem na konkretno medsebojno zaupanje.
Tolaži nas spoznanje, da so te noči zaznamovale življenja svetnikov, kot je Krstnik, a če pregledamo znane osebnosti našega časa, so mnogi, bolj kot si lahko mislimo, šli skozi dvom.
Tako npr. Mati Terezija iz Kalkute čuti osupljivo osamljenost, zaradi katere se zdi, da omahuje celo njena vera: »Gospod moj Bog, kdo sem, da me zapuščaš? […]. Kličem, se oklepam, ljubim, a nihče se mi ne oglasi, nihče, h kateremu bi se oklenila, ne, nihče. Samo, kje je moja vera? Tudi globoko v notranjosti ni nič drugega kot praznina in tema, moj Bog.« A ne napade je dvom, temveč navidezno opustošenje njene duše, podobno Jezusovemu kriku na križu: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«.
Globoko me prizadene, ko pomislim, da je ženska, ki se je popolnoma posvetila najrevnejšim med revnimi, ki se je zdelo, da v vsem, kar počne, prepoznava Jezusa, ki je, tako si predstavljamo po izrazu njenega obraza, skorajda iz oči v oči komunicirala z Bogom, lahko živi v tako globoki temi in opustošenosti. To je skrivnost njene svetosti še bolj kot številna dela, ker je bila sposobna vse to živeti skoraj 50 let, navidezno skrivati pred drugimi, a namesto tega iskati odgovor v obrazih drugih dobila odgovor na njena vprašanja, pri čemer se nikoli ne zaprla vase, ampak še povečala svojo zavzetost za te uboge in zavržene ljudi Kalkute. In to je način, kako pomagati ubogim, ker razume, da v njih oživi Kristusov obraz.
»Vedno je nasmejana, pravijo sestre in pripovedujejo ljudem o meni. Mislijo, da je moj najintimnejši del poln vere, zaupanja, ljubezni … Če bi spoznali, da moje veselje ni nič drugega kot plašč, s katerim pokrivam svojo praznino in svojo bedo!”. In ob drugi priložnosti je rekela: “Nasmeh je maska ali plast, ki prekrije vse”.
V enem od svojih zapisov pravi takole: “Začela sem ljubiti svojo temo, ker zdaj verjamem, da je to del, zelo majhen del teme in trpljenja, v katerem je Jezus živel na Zemlji”.
Občudovanje vere in del te drobne redovnice, te svetnice, ki ne čuti, a pozna globoko Božjo Ljubezen in deluje, kot da jo je čutila, ljubi z vsem srcem in dela dobro, kamor koli gre, ne da bi sploh za trenutek pomislila nase, bi moral vedno bolj rasti.
Ni se osamila, iskala je v ubogih in v svojih sestrah in v vseh, ki so ji pomagali odkrivati Boga z nami in zdaj ga je spet našla v večnosti.
Ne smemo se bati noči, ampak se vedno poskušajmo v teh trenutkih odpreti, da najdemo pot zdo bratov in sester.
