S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta in Brezmadežna Devica Marija!

Oprosti mi, prosim, ker bom na tak lep svetek, kot je današnji, malce pojamral. Ampak h komu pa naj gre človek potožit, kadar ga kaj tare, če ne k svoji Materi. Sploh če ga tare kaj v zvezi z Materjo.

In da ne bo nesporazuma: midva, ljuba moja sveta in brezmadežno spočeta vedno Devica, nimava nobenih problemov, le ljudje, ki te ne poznajo ali imajo o tebi čisto napačno podobo in bi se o tebi radi pogovarjali z mano, me vsake toliko spravijo ob živce in dobro voljo.

O, ko bi premogel tvojo potrpežljivost, tvojo ponižnost in vsaj delček tvoje ljubezni …

Tako pa, priznam, mi dostikrat zmanjka vsega naštetega – predvsem potrpežljivosti – kadar se pustim zvleči v debato z ljudmi, ki se sicer ponašajo z univerzitetno diplomo, ki znajo o abstraktnih filozofskih idejah in še bolj abstraktnih umetniških usmeritvah in snovanjih globokoumno razpredati pozno v noč in vse do jutranjih ur, kadar pa v pogovor veterc zanese drobec teologije – ah, kaj teologije: osnovnega veroučnega znanja, ki ga za prejem zakramenta birme mora obvladati sleherni sedmošolec – in naj ti, ljuba moja Mati, prišepnem, kar tudi sama veš, da so v večini primerov vsi ti intelektualci, po zaslugi starih mam, seveda tudi pobirmani – pa ugotoviš, da nimajo pojma o čem govorijo, čeprav ob tem samozavestno ohranjajo ton in barvo glasu, ki širi okrog sebe vibracije vsevednosti!

In pustiva ob strani dejstvo, da zaradi tega podvomim v siceršnjo njihovo razgledanost, kajti sam brez zadrege odkrito priznam, da se ne spoznam kaj dosti na abstraktne filozofske ideje in umetnost, zato težko sodim, birmansko znanje pa sem se trudil vse od prejema zakramenta širiti in poglabljati, k čemur pa sem po krstu in veri v tvojega Sina tako ali tako poklican in drugače sploh ne gre.

Čemu ta moja pikrost? Zato, ker  – če seveda odštejem tistih šest starejših dam, ki v naši fari redno, vsak dan, pridejo k maši in ki jim, menim, več kot osem razredov osnovne šole ni bilo dano obiskovati, so pa zveste molivke rožnega venca – le redko naletim na človeka, sploh v tako imenovanih kulturnih in intelektualnih krogih, v katerih se zaradi narave svojega poklica sučem, ki bi jim bilo jasno, kakšna je razlika med 8. decembrom in 25. marcem. Torej med dnem, ko si bila spočeta in dnem, ko si spočela. Da o tem, da težko najdeš bolj omadeževan pojem, kot je »brezmadežnost«, ki pravzaprav ni pojem, temveč povsem praktično dejstvo, sploh ne bi.

A že tvoj Sin, ljuba Brezmadežna Devica, je molil: »Slavim te, Oče, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim.« (glej Mt 11,25) in bo najbolje, da se taki molitvi pridružim še sam.

Oprosti, brezmadežno spočeta Kraljica Nebes in Zemlje, temu mojemu čvekanju, pa saj veš, da ne mislim hudega, ker bolj malo misli, pa še tisto kar mislim, redko mislim resno.

Za žegen z nebes te pa le prosim. Čisto resno in zares.

Gregor

Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več