Kličejo te tudi »Biser Vzhoda« in mi to da misliti.
Biseri se rodijo v notranjosti školjke, kot reakcija na moteč predmet v notranjosti lupine. Ta smet povzroči, da školjka – če zelo preprosto rečem – joka in tako nastane biser. Školjke z biseri seveda ne ležijo kar povprek na morski obali, ampak na morskem dnu. Kdor hoče priti do njih mora zajeti sapo in se potopiti v temno globino, in imeti srečo, da zagrabi pravo, tako z biserom, kajti na zunaj se prav nič ne razlikujejo.
Je kar postopek, a ne?! No, seveda lahko posežeš tudi po denarnici in biser kupiš od prodajalca nakita, vendar to ni isto. Poleg tega pa, če nisi ravno poznavalec, nikoli ne boš do konca prepričan, če si kupil pravi biser ali si bil pretentan z bleščavo umetnega.
Kako si torej, ljubi moj sveti Saba, prišel do svojega bisernega vzdevka?
Najprej si se tudi ti skril v puščavo, se zavlekel v skalno votlino, da bi v samoti našel in častil Boga. Le redkokatera školjka leži sama, tako so se tudi tebi pridružili somišljeniki in naselili vsako luknjo v dotični pečini mrtvomorske pustinje, v kateri se je dalo poklekniti in za silo zlekniti. Tako je nastal samostan Velika Sabova lavra, ki obstaja še danes in legenda pravi, da se bo v njem darovala zadnja maša pred koncem sveta.
Z množico ljudi, pa če so še tako pobožni, pa pride tudi množica problemov. Kar povprašajte kakšnega redovnika ali redovnico pa boste videli, da se posvečeni ljudje v samostanih brusijo prav tako, če ne še bolj, kot mi v naših družinah. Razlogov za jok in smeh in za biserjenje več kot dovolj.
Poleg tega pa si, ljubi moj sveti Saba, moral po vseh svojih samostanih, ki so rastli kot gobe po dežju – pa čeprav v puščavi ne poznajo dežja – in še celo na samem dvoru, posredovati za pravo vero v sporih ali je Kristus, ki je pravi Bog, obenem tudi pravi človek. Vse to je torej »smetilo« tvoj puščavniški mir, ti pa si z modrostjo, ljubeznijo in vero samo pridobival na lesku, dokler nisi, zaupljivo in mirno, kot si skušal živeti, v Božje roke izročil še svojo dušo, in se za zableščal kot veličastni »Biser Vzhoda«.
Ljubi moj sveti Saba. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga z odbleskom vrni in izlij na nas, da bomo še mi deležni vsaj delčka Božjega sijaja.
Gregor
Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK
