Človeško življenje mora biti kot »advent«, to je pričakovanje in priprava na njegov novi zadnji in dokončni prihod. Na voljo smo vsem prihajajočim, najbolj iluzornim obljubam, pripravljeni sprejeti najbolj utopične ideologije družbene in kulturne odrešitve, ne moremo pa verjeti v resničnost na poti v znamenju evangeljskih blagrov.
Advent nas vabi, da z vero živimo čas pričakovanja, ki zaznamuje krščansko življenje in samo pot Cerkve.
»Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri straži pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« (Mt 24, 42-44)
Najprej je advent zapisan kot dogodek: v Jezusu se je Bog rodil in se razodel kot resnično in v celoti človeški Bog.
Pravzaprav tudi sam evangelist Janez pritrjuje: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.« (Jn 1,14). Učlovečenje je edinstven dogodek, absolutno brez primere, neponovljiv, ki pomeni zrel zaključek žalostne kalitve izraelskega ljudstva in dokončen odgovor na dolgo, vročično čakanje vsega človeštva.
Tukaj je gibanje adventa: iz preteklosti v prihodnost. Bogoslužje izhaja prav iz spomina na Gospodov prvi prihod, je pomlad pričakovanja njegovega zadnjega prihoda.
Spominjanje preteklosti in pričakovanje prihodnosti se združita v spodbujanju vernikov, da živijo budno v sedanjosti. Čas aktivne budnosti.
Današnja družina in tudi kot posamezniki doživljamo dramatičen družbeni trenutek identitete. Če je družina v “postdružinski” družbi izpostavila tako imenovano “izhlapevanje družine”, ki se kaže v zadnjih tridesetih letih, je hkrati poudarjeno, da je v izrednih razmerah zaradi Covida-19, prav družina bila skala, na kateri ostajajo življenski potenciali ljudi.” Družina, čeprav napadena, zapuščena, odmaknjena ali razklana, je in ostaja temeljna referenčna točka. Družina je naravno in temeljno jedro družbe in ima pravico, da jo družba in država varujeta: Zato je posebej danes nujno potrebno, da je družina zaščitena tudi pred samo seboj, da bi lahko bila in ostala sama, ker »družina je izraz smisla človekove življenjske moči«.
Toda družba bo lahko nadaljevala pravi čut do družine le, če bo sposobna vsak dan graditi družbo, ki bo močna v vrednotah, v delu, v subsidiarnosti, v bližini, in v pravi krščanski družinski politiki.
Ne ostanimo torej pri lepih besedah, pri čuječnosti pasivnega delegiranega čakanja, temveč naj v modri pedagogiki Cerkve prepoznajmo povabilo, da živimo vsak dan, kot da je zadnji, odločilni dan z Gospodom.
Jezus sam je torej »prihod« – kot potrjuje Apokalipsa – in mi mu moramo iti naproti z dobrimi deli. To veselo srečanje z Gospodom je drža, ki jo je treba gojiti zlasti v adventu. Vsi smo povabljeni, da gremo z veseljem, z zavestjo in brez odlašanja naproti »Temu, ki je, ki je bil in ki prihaja, Vsemogočnemu!« (glej Apd 1, 8). Ne moremo živeti brezbrižno kot Noetovi sodobniki, ki so »v dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in možili do dne, ko je Noe vstopil v barko, in niso vedeli ničesar, dokler ni potop vse odnesel: tako bo tudi s prihodom Sina človekovega«.
Pogosto smo tudi mi v stanju moralne apatije: zatiskamo si oči pred tragičnimi dogodki, ki pretresajo človeštvo, in na žalost niti ne opazimo najglobljih potreb, ki so v nas. Živimo v zaspani družbi, ki skuša vse banalizirati, ki skuša svoje strahove in tesnobe prikriti z lažnimi gotovostmi, z razpršeno fatamorgano užitka, denarja in uspeha.
Tu je torej nujni opomin svetega Pavla: “zdaj je čas, da se prebudimo iz spanja”. Otresimo se svoje otrplosti, svoje neobčutljivosti, pomanjkanja pozornosti do Boga, ki prihaja, in do bližnjega, ki nas izziva. Le če živimo to »zavedanje trenutka« in se »oblečemo v Gospoda Jezusa Kristusa«, lahko sprejmemo Jezusovo opozorilo: »Čujte … bodite pripravljeni, kajti v uri, ko si ne mislite, pride Sin človekov “. Čuječnost zahteva veliko zmožnost molitve in notranjega boja, da ne bi bili omamljeni, prepuščeni na milost in nemilost lažnim skrbem, plen omami (prim. Lk 21,34-36). Z drugimi besedami, vernik je poklican, da se »vede pošteno, kot pri belem dnevu«. Zato vse, kar je dvoumnega, kar je lažnega pri nas in pri drugih, vse, kar je protislovje med tem, kar izpovedujemo v veri, in tem, kar živimo, vse, kar vzbuja prepir, ljubosumje, zlorabo, nasilje, ne sodi v področje Boga: to so dela teme, ki jih moramo po spodbudi svetega Pavla zavreči.
Zato nam Jezus zapoveduje: »Čujte«, to je, bodi previden, hodi po pravi poti. V evangeliju podoba Gospoda v primerjavi s tatom, ki pride sredi noči, na zelo pomenljiv način izraža potrebo po tej nenehni čuječnosti, ker Cerkev in kristjani nenehno tvegajo, da ne bodo slišali Jezusovih korakov, ki prihaja in trka na njihova vrata.
Posvojimo besedo preroka Izaija: »Pridite, pojdimo na goro Gospodovo, v tempelj Boga Jakobovega, da nas pouči svojih poti in hodimo po njegovih stezah.« Poti, ki nam jih je pokazal Jezus in nam jih še danes kaže, so blagri, poti miru in sprave.
Prerok nadaljuje: »Zlomili bodo njihove meče in jih naredili za lemeže, iz svojih sulic pa naredili srpe; narod ne bo dvignil meča proti narodu, niti se ne bodo več učili vojne veščine.” Kar pravi Izaija, zveni kot sanje. Pravzaprav so vsakodnevna realnost vojne, orožja in pobojev. Toda v tem razburkanem svetu, ki se zdi brezupen, moramo še naprej upati in biti vztrajni mirotvorci, kot so bili preroki, kot je bil predvsem Jezus, ki je naš mir.
Prosimo Boga, našega Očeta, da v nas prebudi čuječega duha, ki nam bo pomagal hoditi po njegovih poteh po njegovi volji.
