S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Klemen Rimski!

Čeprav ne v ožjem ne širšem sorodstvu naša družina v času mojega otroštva ni premogla nobenega Klemena (zdaj enega imamo), je bilo to ime mnogokrat izgovorjeno in slišano v naši hiši. Če sem natančen, ni šlo za katerokoli, ampak prav za tvoje ime. Moj oče se je namreč na vso moč trudil, da bi dokazal tezo, da cerkvice posvečene tebi, ki so posejane po naših krajih, označujejo pot, po kateri sta v devetem stoletju sveta brata Ciril in Metod potovala v Rim in s seboj nosila tvoje relikvije. Bi kar verjel. Ne le zaradi začrtane poti, ampak tudi zaradi imen in priimkov, ki so izpeljani iz tvojega imena in so med Slovenci posejani še bolj na gosto, kot tvoje cerkve.

A »Rimski« nisi zato, ker je po dolgi poti iz Vzhoda na Zahod tvoje telo našlo zadnji počitek v Rimu, temveč ker si bil kot Klemen Prvi, tretji naslednik apostola Petra na sedežu rimskega škofa. Četrt papež, torej.

Pa bo kdo vprašal, kako si se potem znašel tako daleč na Vzhodu.

A táko in takó naivno vprašanje lahko postavi samo kdo, ki se spreneveda in tudi danes trdi, da kristjani nismo preganjani. Res je, da nam, na tem koščku sveta, ni tako hudo, da bi se bali in trepetali za življenja, kot se to na žalost dogaja našim sestram in bratom po svetu, se pa zato zakoni, ki se dotikajo »verske svobode«, zelo svobodno tolmačijo. Pa da ne bom zašel v dnevno in vsakdanjo politiko: bil si  preganjan in izgnan v mesto Herson, na današnjem polotoku Krim. Tam si delal v kamnolomu in skupaj s sotrpini trpel strahotno žejo. V molitvi si prosil Boga za pomoč, in On ti je – kot nekdaj Mojzesu v puščavi – dal vodo iz skale. Potoček je odžejal in spreobrnil mnoge, razjezil pa pogane, ki so te držali v ujetništvu. Kot pripoveduje legenda, so ti okrog vratu privezali sidro in te vrgli v morje. Bog ni – kot v Mojzesovi časih – razdelil morja, ampak je tvojo dušo takoj sprejel v Obljubljeno Večno deželo, tvoje telo pa je, kot rečeno, potovalo nazaj v Rim.

Sveti Klemen Rimski

Ljubi moj sveti Klemen Rimski. Pomagaj nam, da bomo znali krotko in milo sprejemati vsa mala vsakodnevna preganjanja.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in milostno, kot vodo iz skale, izlij na nas.

Gregor

Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več