Če se spomnimo večinoma televizijskih prizorov kronanja kraljev in kraljic, katerih previdnostno pomanjkanje je žal obratno sorazmerno s časom, ki jim ga namenja neusmiljena in bolestna radovednost medijev, je kronanje Kristusa kot »kralja«, ki se lahko večini zdi kot boleča in tragična parodija, nekaj nelogičnega. Vendar je hkrati zgodovinski izziv vulgarni arogantnosti oblasti, kakor koli že se ta imenuje izraz avtentične antropološke revolucije.
Da bi razumeli vse to, je treba današnji praznik očistiti vsake zmagoslavne skušnjave in ga brati – kot nakazuje cerkvena modrost, ki jo kot evangelij predlaga Lukov odlomek – v dramatičnem kontekstu dogodka Kristusovega trpljenja, ki že dva tisoč let izziva vest vsakega človeka, verujočega ali neverujočega.
»Moje kraljestvo ni od tega sveta«
Jezusovo »kronanje« brez uradnih govorov, zaznamovano le s trmastim Jezusovim molkom pred ustaljeno oblastjo časa rimskega guvernerja Poncija Pilata in velikih duhovnikov Ane in Kajfa, zaveznikov ki jih je vedno polna zgodovina, a ne kot zgodovinski relikti, lahko tudi sodobni v vseh mogočih oblikah, ko gre za usmrtitev nedolžnega človeka. Ni zgolj naključje, da se je Jezusov edini neposredni stik in konflikt s politiko zgodil prav ob tej priložnosti: in da je slišal izrečeno lastno nepreklicno obsodbo križanja s posmehljivimi napisom »judovski kralj«. Vsak okoren politik bi Jezusovo mirno trditev: »Moje kraljestvo ni od tega sveta« štel za krivoverstvo. In potem še škrlatni plašč, krona prepletenih trnastih vej, žalostna procesija s tihim jokom žensk do postavitve na prestol križa. Nobenih fanfar, pač pa tihi jok žena pod križem. Jezusovi učenci so se razen apostola Janeza skrili za bližnje grmovje, ali bližnjo gostilno, da ublažijo bolečino ob kozarcu piva.
Naj vendar eden trpi za ljudstvo
Tudi jeruzalemski tempelj, judovska katedrala, ni samo fizično oddaljena od kamnitega puščavskega hriba, na katerem se počasi uničuje daritev nedolžne žrtve, grešnega kozla kot ga določa stara zaveza za odvzem grehov, torej tistega, ki mora plačati za vse; katarzični proces, skozi katerega se družbena skupina, ljudstvo, država, pogosto tudi Cerkev, znebijo nasilja, ki je nastalo v njih, in občutka krivde, ki izvira iz tega, tako da ga projicirajo na nedolžne, kot se je to zgodilo z Jezusom. Naj vendar eden trpi za ljudstvo, zato ubijmo nedolžnega.
A tempelj je tam, v ozadju, in če bi bil filmski režiser, poklican pripovedovati o Kristusovem trpljenju in smrti, ga nikoli ne bi odstranil iz polja opazovanja gledalcev in bi ga prikazal v popolni tišini ( kakšen kontrast z uradnimi kronanji!) kot tista tančica, ki se raztrga in ki mlahavo in lahkotno pade na tla, simbol zloma vsega svetega in vsakega obreda, v katerem je nasilje sakralizirano in predstavljeno, kot da bi želelo poudariti njegovo trajnost v kolektivnem nezavednem, kot njegov kulturni izvor ali celo njegova zgodovinska “nujnost”. Zato ker ta proces in ta kazen nimata čisto nič političnega, ampak sta vstavljena v verski, sakralni kontekst. In ta žrtveni proces, prisoten, pravzaprav »skrit od nastanka sveta«, je Jezus prišel razkrinkat in je prevzel žrtev nase. To je kraljevanje Jezusa Kristusa, kralja vesolja.
Kralj, ustoličen ne v katedrali, ne v palačah s tisočerimi zamolklimi in zatohlimi sobanami moči, ampak “zunaj obzidja”, kjer so postavljeni vsi izgnanci zgodovine. Križan, torej ustoličen z njimi. Zato si v tem idealnem filmu lahko predstavimo množične deportacije Judov, dim, ki nenehno prihaja iz dimnikov Dachaua in Mathausna, Auschwitza ter drugih uničevalnih taborišč, tudi sodobnih, pa atomsko gobo nad Hirošimo in Nagasakijem ter obraze in mučene telesa njihovih prebivalcev, begunska taborišča Palestincev, kmetov Latinske Amerike, izgnanih iz svojih bornih kmetij, preplačanimi čolni priseljencev, ki z ubežniki utonejo v Sredozemskem morju … Vse to je tisto »zunaj zidov«, kjer Kristus sestavlja kraljestvo, ki ne prihaja s katerokoli politično ali versko institucijo. Kraljestvo, v katerem je psihološki in antropološki pomen nasilja, njegov mehanizem, ne glede na to, kakšno obliko ima v svetu, razgaljen, razkrit do potankosti. Kraljestvo, v katerem pa skupaj s Kristusom vsi pričakujemo vstajenje in večno življenje pri Očetu.
Pavel s svojo običajno živahnostjo to zelo dobro izrazi, ko piše Kološanom: »On nas je osvobodil oblasti teme / in nas prestavil v kraljestvo Sina svoje ljubezni, / po katerem imamo odrešenje, / odpuščanje grehov. On je podoba nevidnega Boga, / prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse kar je/ v nebesih in na zemlji, / vidno in nevidno …« (prim. Kol 1,13-16).
Vsi bomo sojeni po edinem ključu ljubezni
Zgodba, ki jo beremo v tej perspektivi, postane igra, ki se igra na vseh ravneh človeške zgodovine. Ni potrebe po kakšni premetenosti, niti bojazni, da bi se znašli na nekem obrobju. Ne: ker bomo vsi sojeni po edinem ključu ljubezni. A tudi sojeni v zgodovinskem času, že danes, po naši pripravljenosti, da osvobodimo zgodovino samo, v skrbi za tiste, ki so lačni, žejni, ki so bolni z aidsom, ki tavajo v neskončnih begunskih taboriščih človeškega zla, ki se na krhkih čolnih soočajo s Sredozemljem, ki gnijejo v mračnih in smrdljivih zaporih Libije, Nigerije, Brazilije, Irana in na vseh koncih gulagov sveta. Saj niti ne vemo kje se to dogaja, tako daleč je to od nas, da uničujoči smrad trpljenja in bolečine ne pride do naših foteljev.
Kraljestvo, h kateremu smo poklicani vsi
Kraljestvo Vstalega je tu: ne na nedostopnih in skritih krajih, ne »drugje«. Tukaj, v svetu in v današnji zgodovini. V svojih bojih in porazih. To je Kraljestvo, h kateremu smo poklicani vsi, ne le izvoljeni, ne le tisti z belimi srajcami in manšetnimi gumbi, ne le duhovniška kasta, ne le »pravični« in »dobri«. Ne samo »navadne« družine, »navadno« poročeni pari, ampak tudi tiste malo bolj »zanikrne«, polne težav, stisk, šibkosti, pari, ki živijo skupaj drugače kot veleva črka… Vsi, čisto vsi, Judje in pogani, dobri ali slabi, bogati ali revni. Ne da bi vulgarni interklasizem, ki danes na srečo ni več aktualen, zato v tem kraljestvu resnično obstaja prostor za vsakogar. Kajti če vse mogoče veroizpovedi in politika ločujejo, križ, Kristusov kraljevski prestol, združuje. Bog nikogar ne obsodi na odtujitev Kraljestva, kot dokazujejo vzporedne zgodbe o Petru, šibkem človeku, ki tako kot mnogi drugi verski voditelji ni bil sposoben prevzeti svojih odgovornosti pred zgodovino, in o Judu, obsedenem iz strah pred tiho revolucijo, ki jo prinaša Jezus kot »Naš brat Juda«, kot ga poimenujejo nekateri razlagalci, ki ne umre zaradi svoje izdaje, ampak zaradi svojega obupa.
Svet je zdaj premajhen, da bi vseboval vse človeško nasilje
In zato je edina pot proti obupu tudi naša naloga, da moramo v tem kraljestvu, že tukaj in zdaj na naši ubogi izmučeni deželi, usmeriti svoja prizadevanja. Proti obupu tistih, ki verjamejo, da je nasilje neizogibno, da je vojna edina prava izbira, da je filozofija odvračanja sprejemljiva (in prodaja orožja, morda pod mizo, lačnim in žejnim ljudstvom »tretjega sveta«). V tem kraljestvu, ki je že tukaj in zdaj, ne moremo nikoli več zaupati nasilju, da nas rešuje iz kriz, kajti svet je zdaj premajhen, da bi vseboval vse človeško nasilje. Tudi naši trgi so premajhni, da bi vsebovali divjanje nasilneža, ki se od časa do časa sooči z zgodovino sveta. Ni druge izbire kot nenasilje, radikalno, absolutno: ne več samo kot individualna etična izbira, ampak tudi kot politična opcija.
Močno sporočilo te zadnje »nedelje med letom« – pred adventom pričakovanja za vse družine. Poklicani smo, naj nikoli ne obupamo, ker za vse obstaja »Kraljestvo«. Resnično kraljestvo miru in ljubezni.
