10. novembra leta 1991 so v slovenskem Državnem zboru sprejeli Zakon o denacionalizaciji, ki vrača Slovenijo v krog držav, ki spoštujejo osnovne človekove pravice. Ob njem sta padli na izpitu tako izvršilna kot tudi sodna oblast, saj (ne)uresničevanje zakona spominja na povest o jari kači in grozi državi z neljubimi posledicami pri povezovanju z EU in Natom.
Avtorji zakona so predvideli, da je bilo podržavljeno premoženje vredno 8734 milijonov nemških mark. Od tega se je 23 odstotkov nanašalo na gozdove, 32 odstotkov na kmetijska zemljišča, sedem odstotkov na poslovne prostore, pet odstotkov na stanovanja, štirje odstotki na stavbna zemljišča in 29 odstotkov na podjetja.
Zakon pa je naletel na velika nasprotovanja predvsem zaradi prednostne opredelitve za vračanje v naravi in šele nato za možnosti, da denacionalizacijski upravičenci postanejo solastniki podjetij. Ko je prišlo do spremembe moči političnih strank v parlamentu, so začeli zakon spreminjati oziroma ovirati njegovo uresničitev. Pri tem so se najbolj ≫odlikovali≪ nasledniki tatov premoženja v ZLSD, kar pa brez sodelovanja najmočnejše parlamentarne stranke LDS ne bi bilo mogoče.
Zakon o denacionalizaciji, ki ga je sprejel slovenski parlament 20. novembra 1991, je določal vračanje v naravi ter izplačilo odškodnine. Zahtevo za denacionalizacijo so morali upravičenci vložiti najkasneje osem mesecev po uveljavitvi zakona.
Zakon pa je naletel na velika nasprotovanja predvsem zaradi prednostne opredelitve za vračanje v naravi in šele nato za
možnosti, da denacionalizacijski upravičenci postanejo solastniki podjetij. Ko je prišlo do spremembe moči političnih strank v parlamentu, so začeli zakon spreminjati, da so lahko denacionalizacijo pospešili.
