Zelo vesel sem današnjega dne. Zorko Simčič, pisatelj, ki ga izjemno spoštujem in cenim, saj je naciji dal ogromno, praznuje sto prvo leto življenja.
Imam srečo, da sem ga večkrat v živo poslušal, ga pa tudi pogosto prebiram, zato se mi zdi zelo blizu. Na portalu Slovenski rod sem zato objavil članek o njem: KLIK.
Pred dvema letoma sem na predvečer njegovega praznika, ki ni samo njegov, ampak tudi naš, saj bi brez Simčiča Slovenci ne bili enaki, objavil mojo kolumno o njem na Domovini.
Ne ponavljam se, brez skrbi. O Simčiču bi lahko napisal knjigo, tako zanimiva osebnost je.
Simčičevo stoletje: pozna formulo preživetja slovenstva
“Eden od petstotih izseljencev, ki so se po osamosvojitvi vrnili preko morja, velikokrat preseneča. Njegova najbolj zanimiva teza se navezuje prav na narod in narodno zavest. Poudarja, da je asimilacija vsake narodne manjšine slaba tako za osebnost asimiliranca in njegove družine, kot tudi za – večinski narod. Veliki večinski narodi so se zato, vsaj ponekod, v zadnjih letih začeli drugače obnašati do priseljencev. Simčič opiše sprehod z nacionalistično usmerjenim argentinskim častnikom, ko je bil s svojo triletnico govoril slovensko in se mu je zato opravičil. Oficir pa mu je odvrnil: »Če vi, potem ko skozi stoletja pripadate svojemu narodu in jeziku, tega ne spoštujete, kako naj mi pričakujemo, da ne bo to dekletce po dvajsetih letih življenja tu – zatajilo nas«.
Več v kolumni na Domovini: KLIK
