Je tišina, molk je zapovedan,
pietetni dan, ki se spoštuje,
kdor spoštljiv je, to mu zadostuje,
ve, da vsak kraval je prepovedan.
Na dvorišču našega soseda
pa se ravno tega dne praznuje,
pieteto, molk s tem zasmehuje,
na odprtem se kriči, poseda.
Berto sosed, znan po besednjaku
ves razkurjen po dvorišču teka,
zdi se kakor plima in oseka,
kot da bi vreščalo v golobnjaku.
Da dvorišče je zato polprazno,
Berta je na vso moč ujezilo,
še bolj si nabrusil je rezilo,
da bilo je vse še bolj porazno.
Krilil je, jezil se na soseda,
ki da kriv njegove je nesreče,
sosed Jani, ki očitke meče,
Bertovo da je početje beda.
Bom pobil z dokazi to trditev,
Berto ves ihtav se je šopiril,
firmo zdaj še z dvema bom razširil,
zdaj za velikansko gre širitev.
Z dvema rekel je, da se združuje,
novo firmo, farmo da ustvarja,
besno krili, nekaj s tem poudarja,
ah, ja, da se zarod pomnožuje.
Farmin zarod Berto razmnožuje,
a če vse povemo po resnici,
k sebi vzel dve jalovi je ptici
in praznina ga boli vse huje.
Gledali smo proti golobnjaku,
kjer namesto molka je besnelo,
z roko zamahnili smo, norelo
se pač spet je danes v zverinjaku.
