Zdi se, da je politika (pre)daleč od našega vsakdanjika, a nam dogajanja v Italiji in Sloveniji govorijo nasprotno.
V Italiji čakamo, da se bo osnovala nova vlada, ki naj bi jo vodila Giorgia Meloni, kateri očitajo vse mogoče, a pozabljajo, da se zadnje čase vede drugače, kot se je, umirjena je, previdna, zaveda se odgovornosti. Mrzlično išče ministre, ki bi poleg politične pripadnosti imeli znanje.
Pred nami je zima, mučna bo zaradi vse dražjih goriv. Visoka inflacija, draginja, kruta vojna v Ukrajini, vojno dobičkarstvo, ki ga stalno žigosa kot enega največjih grehov človeštva samo še papež Frančišek, migrantska kriza, slepota divjega kapitalizma, ki kuje samo dobiček, pomanjkanje hrane v najbolj revnih državah, pri nas pa vedno dražje osnovne dobrine in še in še bi lahko naštevali.
Karitas je te dni sporočila, da je v Italiji že več kot dva milijona ljudi pod pragom revščine. Težav torej ne manjka. Morala jih bo reševati nova vlada. Italijanski senat bo vodil prekaljen politik Ignazio La Russa, ki je v prvem nagovoru povedal lepe stvari, za katere si je zaslužil aplavz, tudi naš. Lorenzo Fontana bo vodil italijansko poslansko zbornico, nasprotniki ga opisujejo kot konservativca in nazadnjaka vseh sort, pozabljajo pa, da živimo v družbi, v kateri je že težko reči, da si poročen in ti družina nekaj pomeni.
Opozicija, ki naj bi bila odraz leve sredine, je razdeljena in brez idej. Veseli smo, da je v Rimu slovenska senatorka Tatjana Rojc, ki ne bo imela lahkega dela, vemo pa, da je poštena, marljiva, požrtvovalna in potrpežljiva, tudi z nami.
Ko sem poslušal La Russo, ko je nagovarjal senat, sem pomislil, da bi bilo lepo, če bi se tudi v slovenskem državnem zboru tako obnašali, prav iskreno sem si tega zaželel. Slovenija bo v nedeljo, 23. oktobra, volila novo predsednico, predsednika. Sedem kandidatov je. Izvoljena, izvoljen bo imel nelahko nalogo, da bo nadaljeval, upajmo, združevalno delo predsednika Boruta Pahorja, kateremu gre za vse dobro in lepo, ki ga je za vse nas naredil, iskrena zahvala.
