Nedeljska misel: Ali bo še kaj vere na zemlji, ko prideš Gospod?

Te dni sem se zamislil ob sestavku Gabriela Kavčiča v Domovini, ki govor o tem, kako je predsedniška kandidatka Musarjeva izjavila da je ateistična birmanska botra svojim nečakom. Vemo, da je pogoj za botra njegov zgled v veri, pravno gledano pa tega ne moremo izmeriti, zato je za sedanje razmere vedno bolj aktualna zamisel škofa Šumpfa, da naj bo birma v petem razredu in celo brez botrov. Morda bo tako, da bo botrstvo za vse sprejel en dober kristjan v vasi ali pa še celo to ne.

V bistvu gre res za vprašanje, če je ta cunami odhoda mladih iz Cerkve že začeteno stanje prihodnjega ateizma. Vere pač ne moremo izmeriti z nobenim metrom. Da temu ne bo tako, bo potrebno veliko molitve in posta, ker ta stara in duhovno osiromašena Cerkev razjedana od znotraj in od zunaj potrebuje novega svežega Duha vere, upanja in ljubezni.

Jezusovo potovanje v Jeruzalem se po sledenju Lukovega evangelija bliža koncu. Jezus je učence pravkar spodbudil, naj bodo pozorni na znamenja, ki bodo pred njegovim prihodom, in naj ga bodo pripravljeni sprejeti. Kako je mogoče biti vedno pripravljen? Samo z vztrajno molitvijo. Zato Luka pripoveduje to priliko ravno zato, da bi svojim bralcem pomagal vztrajati v težkih časih in vztrajno prositi Gospoda, naj jim izkaže pravico. Tudi začetno krščanstvo iz apostolskih časov ni bilo nič idealno in brez zapletov.

Da bi razumeli prispodobe, moramo iti dlje od neposrednega branja, saj naj bi posredovale nauk, ne pa opisovale dane situacije. Zakaj je Jezus govoril v prilikah? Prav on tako pravi: »Vam je dano spoznati skrivnosti božjega kraljestva, drugim pa le v prilikah, da z gledanjem ne vidijo in s poslušanjem ne razumejo« (Lk 8 , 10). Čudno, kajne? Le svojim ni govoril v prilikah, ker je treba biti »svoj«, da jih razumeš. Le če vstopimo v logiko ljubezni, v logiko Kraljestva, jih lahko razumemo. Za razumevanje evangelija pa je treba z njim vzpostaviti prijateljski odnos.

Tako kot piše Luka, so kristjani preganjani in zdi se, da se je vse postavilo proti njim. Zdi se, da jih je Gospod zapustil. Lukova skupnost se sicer trudi verjeti, da je Bog branilec zatiranih. A krivica še naprej vlada in kljub molitvam se zdi, da se nič ne spremeni. Luka jih potolaži tako, da jim reče nekako takole: »Ne skrbite. Če tudi hudobni sodnik posluša žensko le zato, da bi se je rešil, ker je nadležna, kako moreš misliti, da Bog ne posluša tvoje bolečine? Raje molite in skrbite, da ohranite trdno svojo vero.«

Saj kristjani molimo a imamo občutek, da se stvari ne spremenijo, celo na slabše gre vse skupaj. Zdi se, da devetdnevnice in tridnevnice tečejo zaman, rožni venci nimajo konkretnega učinka. A prav zato je treba vztrajati: zaradi nas, ne zaradi Boga, Bog ne beži od svojih obveznosti, od nas se zahteva samo molitev, Bog posreduje, a skoraj nikoli tako, kot bi si želeli. »Bog vedno usliša: a ne naše prošnje, temveč njegove obljube« (Dietrich Bonhoeffer).

Eden od temeljev molitve je ta: da se Bogu pustimo ljubiti. Ko je molitev suha in jo skušamo napolniti z besedami, nas Duh opomni, naj se pustimo ljubiti, v tišini. Ne v skrotovičenem besedičenju in v nekakšnih vzvišenih besednih anakolutih.  Bog pozna naše srce, zaman nam je polniti usta z besedami: obratno, pustimo, da se srce napolni z njegovo ljubeznijo.

Zato je tudi želja že molitev, že želja po molitvi nas približuje Bogu. V vsakdanjem jeziku je molitev pogosto sinonim za »vprašanje« in pravzaprav je velik del posvečen spraševanju. Navsezadnje porabimo veliko časa za to, da bi od Boga dobili odgovor, kot da ne ve, česa potrebujemo. Evangelij je vesela novica zato, da lahko imamo intimen pogovor z Bogom in da lahko le to napolni naša srca.

Molitev je zate, dobri človek, ne za Boga. Ne moliš, da bi prejel, ampak da bi se SPREMENIL. Težava ni iskati »trenutke molitve«, ki verjetno ne bodo nikoli prišli, ampak »narediti« življenje v molitev, delo, študij, naše vsakdanje dolžnosti, v molitev. Molitev je tako kot ljubezen, ne prenese računanja časov. Cilj molitve ni nekaj doseči, ampak je molitev sama zase bistvo, je vtopljenost v božjo svobodo..

To je edina prispodoba v evangeliju ki se konča z vprašanjem. Sredi tisočerih vprašanj, ki mu jih naslavljamo, pa eno naslavlja tudi on: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«.

Dobesedno ne obstaja: »kdaj bo«, temveč »ponovni prihod«, ker to vprašanje ne zadeva le končnega prihoda, ampak tisti danes, tisti kairos, tukaj in zdaj.  Zanimivo: ne sprašuje nas, ali bo našel Cerkev, župnije, pastoralne načrte, ampak vero. Ne sprašuje, ali bodo ljudje še hodili k maši, ampak sprašuje po veri. Župnije, oratoriji, strukture, to so le (nepotrebna?) orodja za gojenje vere.

Na Japonskem že več kot dve stoletji in pol ni bilo ne duhovnikov ne cerkva, pa vendar so »skriti kristjani« vero prenašali na druge po zaslugi rožnega venca in nenehne molitve, ki je spremljala njihovo življenje. Ko je Japonska v devetnajstem stoletju ponovno odprla svoja pristanišča za francoske misijonarje, naj bi bilo tam v trenutku skoraj deset tisoč »skritih kristjanov«, ki so se ob praznovanju velikega petka predstavili očetom pariških tujih misijonov, ki so nejeverno prispeli v Nagasaki in se pojavili pred njihovimi očmi. Imeli so že vero, brez struktur.

Za Jezusa je vera prvo sredstvo odrešenja. Kolikokrat bo rekel: “Tvoja vera te je rešila.” Kakšno vero bo našel Sin človekov, ko se bo vrnil? Vero ateističnih botrov, ki birmancu dajo materialni dar, niso pa birmancu noben zgled v veri? Pa ne smemo kriviti samo botrov, kaj pa otrokovi starši? In če se ti zdi župnijsko občestvo plehko, zakaj pa nič ne storiš, da bi ga spremenil in hkrati samega sebe postavljaš za razsodnika ali pa na mesto lesenega kipa svetnika v vaški cekvi postavljaš sebe?

Pogled Sina človekovega, ko se vrne na zemljo, ne bo podoben našemu (na srečo!), sicer bi bili pogubljeni. Obdajajo nas znamenja (res nam je v življenju vse dar) njegove ljubezni: odkril bo vero tistih malih, ki so trideset let pazile in skrbele za svojega invalidnega moža, ne da bi se pritoževale, izsledili bodo ljubezen tistih, ki so skrbeli za invalidno hčer. Našel bo tiste, ki se ne zadovoljijo le s tem, da so samo nedeljski kristjani, našel bo tiste, ki v molitvi najdejo moč, da prenesejo nepredstavljiva bremena in se ne pritožujejo, ker mislijo pri tem  na tiste, ki so na slabšem od njega, in bo našel zvestobo tistih, ki so svoje življenje vzeli resno “tukaj sem, pošlji mene” in bo na dan posvetitve našel tiste, ki so kljub takojšnji izdaji ostali zvesti ob svojem zakoncu. Našli boste te in na tisoče drugih obrazov, ki nas obkrožajo. A vprašanje še vedo ostaja:  in če bi se Sin človekov ZDAJ vrnil, kako bi te našel? Kaj bi videl v tvojih očeh, kakšne besede bi slišal iz tvojih ust?

Lahko rečemo, da molitev iz moje mladosti osvetljuje pomen dialoga z Bogom? »Tolikokrat sem te vprašal, Gospod, za ljudi v stiski, pa lahko postavim enako vprašanje: Zakaj pa ti nič ne storiš za tiste, ki umirajo od lakote? Zakaj ne storiš ničesar za tiste, ki so bolni? Zakaj ne storiš ničesar za tiste, ki ne poznajo ljubezni? Zakaj ne storiš ničesar za tiste, ki se jim godi krivica? Zakaj ne storiš ničesar za tiste, ki so žrtve vojne? Zakaj ne storiš ničesar za tiste, ki te ne poznajo? In moj odgovor: Nisem razumel, Gospod. Tedaj si mi odgovoril: Toliko sem vendar naredil; Naredil sem vse, kar sem lahko: ustvaril sem te!

Zdaj te pa razumem Gospoda. Jaz lahko nahranim lačne. Lahko obiščem bolnike. Ljubim lahko tistega, ki ni ljubljen. Lahko se borim proti krivicam. Lahko ustvarim mir. Lahko te razkrijem tistim, ki te ne poznajo. Zdaj te poslušam Gospod. Vsakič, ko se srečam z bolečino, me vprašaš: Zakaj nič ne storiš? Pomagaj mi, Gospod, da bom Tvoje roke, tvoje noge, tvoje oči.

»Molitev je dih vere« je rekel papež Frančišek: molitev je nujna, kajti če preneham dihati, preneham živeti.« Naj bo to naš molitveni program: ustavimo se in se pustimo ljubiti v molitvi. Zato molitev ni nič drugega kot na široko odpreti vrata in spustiti Boga noter, v svoje srce in svojega duha.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več