Povabili so me v goste na Večer pod lipami. Gre za tradicionalne kulturne večere v Gorici, v Kulturnem centru Lojze Bratuž na ulici XX. septembra 8 (Viale XX Settembre 8). V stavbi, ki so jo zgradili tudi s pomočjo ameriških Slovencev, ob pomoči pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana in goriškega ekonomista in diplomata dr. Karla Bonuttija. Spominjam se zaključnih del, ko sem še kot študent novinarstva o centru pripravil televizijski prispevek z motorjem projekta, duhovnikom Marijanom Markežičem.
Vabilo sem sprejel z veseljem, ne samo zaradi mnogih priijateljev in znancev, ki z velikim trudom ohranjajo slovenstvo in krščanstvo v mestu ob Soči, ampak tudi zaradi svoje ljubezni do Gorice. Tjakaj smo v svinčenih letih hodili na ringlšpil in mandulat za Andrejev sejem, vohat ne le slaščice, ampak tudi svobodo, demokracijo in tržno gospodarstvo. Kakšne pisane barve so bile v izložbi trgovine z igračami na Travniku! Kako lepe so bile tamkajšnje velikanske škatle legokock, ki smo jih imeli doma samo za vzorec. Večina slovenskih in jugoslovanskih otrok pa niti toliko ne. Sanjaril sem o mestih, raketah, avtomobilčkih in ure prebil med ogledovanjem drobnih lego prospektov, pridanih vsaki škatli kock.
Gorico je imel rad tudi moj stari tata. Dolfe Badgjelov. Tam mi je kupil stolček, ki je še danes, pol stoletja kasneje enako trden. Pogosto je hodil čez mejo, gotovo največ zaradi svobode, ki si jo je tako srčno želel. Njegova fotografija, ko stoji sredi Travnika, trga, kjer so bili usmrčeni tolminski puntarji, mi je posebej pri srcu.
Zelo dobro se počutim, ko se sprehodim po Reštjelu, danes sicer precej zapuščenem, nekoč pa nabitem s slovenskimi kupci. Vedno, ko prihajam poslovno v nadškofijski arhiv, sem židane volje. Če se le da poklepetam s prijateljem Jurijem. Kako lepo je ob dišeči kavi reševati svet in domovino! Vedno se kdo pritakne, vedno imam srečo, da srečam še koga, ki zavije v kot Travnika, kjer je dom kulture, katoliška knjigarna. Kot otroci smo tam občudovali jaslice, ki se jih v Jugoslaviji ni smelo prodajati, kot mladostniki pa gledali knjige, ki jih na naši strani meje ni bilo za dobiti. V tej knjigarni so v času fašizma slovenski duhovniki pred obiskom škofa dobili na posodo talar. Primorski duhovniki so bili namreč ljudski in jim časti, povezane s posebno garderobo, niso dišale. A pred škofom so morali biti v črnem. Zato so v katoliški knjigarni izbrali med dvema talarjema: eden je bil manjši in širši, drugi višji in ožji. Škof Margotti je zato nekoč vprašal sodelavca nekako takole: “Zakaj so ti duhovniki Slovenci vedno oblečeni v malce čudne talarje?”
Nad Katoliško knjigarno je uredništvo Novega glasa, tednika, ki ga v roke redno jemljem že desetletja. Posebej mi je pri srcu, ker je to bil medij, kjer sem v času ko sem bil kot novinar persona non grata tako v laičnih kot katoliških medijih, lahko svobodno objavljal prispevke. Nekaj let sem imel vrata odprta samo v Novem glasu in Slovenskem času, povsod drugod pa so mi sodelovanje preprečili bodisi levičarji bodisi člani cerkvenega homolobija. Iz tega sodelovanja z Novim Glasom je na predlog urednika Jurija Paljka nastala tudi moja zadnja knjiga Priimki, njih izvor in pomen. Izšla je pri goriški Mohorjevi in praktično tudi že povsem pošla, čeprav je to bilo v času najhujše korone.
Zaradi vsega tega jo imam nadvse rad, našo ljubo gospo, Gorico.
