Slovence po vsem svetu druži ista značajska lastnost, ljubosumnost. V tem smo si podobni ne glede na veroizpoved, svetovni nazor, regionalno pripadnost, spolno usmerjenost ali spol.
V Sloveniji se že od nekdaj delimo na desne in leve. Zaradi svetovnonazorske opredeljenosti, udejanjene v političnem prepričanju (ki velikokrat ni logično, kako bi sicer revni delavci volili levoliberalne bogataše) smo pripravljeni tudi prelivati kri. To sicer ni nič izjemnega, saj je bratomor že od Kajna in Abela naprej razširjen po vsem svetu. Nekaj posebnega pa je zagretost za te ideje, ki se kaže v vseh porah vsakdanjega življenja. Tudi drugi narodi so imeli državljanske vojne, vendar so ubiti imeli vsaj pravico do groba in zgodovinarji prost dostop do arhivov. Pri nas so se pol stoletja po dogodku politični oblastniki odločili, da si umrli ne zaslužijo mrliških listov in da bi zabrisali sledi, so dali uničiti arhivsko gradivo.
Državljanska vojna v Sloveniji je kronski dokaz slovenskega notranjega sovraštva. Krvavost, krutost in stopnja maščevanja se težko primerja s katerokoli državljansko vojno. Izraz »državljanska« pravzaprav niti ni pravi, saj ne gre za dve domači vojaški sili znotraj ene države, ampak bi bolj ustrezal izraz »bratomorna«, »slovenska«, »narodna« ali nacionalna vojna. Ne glede na to, kaj si posameznik misli o bratomorni vojni je dejstvo, da so večinoma vsi partizani in domobranci ljubili svoj narod. Streljali (eni hote, drugi nehote) pa so na sobrata, sonarodnjaka.
Slovenska razdeljenost se ne ozira na državne meje. Slovenci smo svetovnonazorsko skregani tudi v zamejstvu in tujini. Izseljenci enakega porekla ponavadi držijo skupaj; a slovenski ne. Vsepovsod po svetu imamo leve in desne klube, pevske zbore, društva in organizacije. Krovne organizacije koroških in primorskih zamejcev so razdeljene na dva pola, celo s poskusi tretje »sredinske« organizacije.
Izjeme potrjujejo pravilo. Ponekod so po razpadu Jugoslavije jugoslovansko usmerjeni Slovenci začeli sodelovati z desnosredinskimi. Podobno se je zgodilo tudi pri hrvaški diaspori, vendar to pri jih ni bila izjema, ampak pravilo.
Rdeča nit slovenskega političnega udejstvovanja v prestolnicah (Dunaj in Beograd) je medsebojna neusklajenost ali celo nasprotovanje. Ne bi šli v detajle, vendar bi v vsej slovenski politični zgodovini težko našli poteze, ki so jih složno podprli vsi Slovenci.
Vsi kandidati na volitvah v Evropski parlament so trdili, da bodo v Bruslju držali skupaj. Jasno je sicer, da se to ne more uresničiti. Kot v nacionalnih parlamentih poslanci delujejo v okviru svoje poslanske skupine. Ali pa celo to ne. Nikakor pa se pred glasovanji ne usklajujejo po nacionalnemu ključu. A po drugi strani je govorjenje o enotnosti dober znak. Mogoče pa bodo večkrat kot bi mislili držali skupaj ali se celo uskladili in vsi glasovali enako, čeprav mislijo različno.
Prvinska želja Slovenca, naj sosedu crkne krava, Slovenca spremlja povsod, kamorkoli gre. Zanimivo, da se do naših nekdanjih sodržavljanov v tujini vedemo povsem drugače. Prijazni smo, potrudimo se govoriti hrvaško (ali mešanico hrvaščine in srbščine, iz slednje posebej radi jemljemo sočne vulgarizme) in prav veselje nas je pogledati. Resnično iščemo in najdemo skupna jedra; ki jih našim politikom kljub pretežno identičnim zunanjepolitičnim interesom nikakor ne uspe najti. To naše obnašanje je zelo podobno odnosu Slovakov in Čehov (prvi celo velikokrat obžalujejo razdružitev) ali Litvancem, Latvijcem in Estoncem. Mimogrede, če bi to ugotovili tudi politiki, bi bili v evropski družbi veliko močnejši.
Za bratsko nevoščljivost ni recepta. Posebej če se ponavlja skozi rodove. Veliko pa lahko stori vsak posameznik. Če bova midva, draga bralka (bralec), od zdaj naprej poskušala nesebično pomagati vsakemu rojaku, ne glede na svetovni nazor, spolno usmerjenost in barvo pričeske, bova naredila ogromno. Pomoč, ki jo ponudiš, se ti sicer največkrat nikoli ne povrne. Včasih dobiš celo nož v hrbet, to veš sam/a iz lastnih izkušenj. A vendar, kdo ti lahko vzame zadovoljstvo, ki te prevzame od dobremu delu? To je veliko več vredno kot kakršnokoli plačilo. Zastonjska pomoč osrečuje veliko bolj kot krivica premosorazmerno potre.
Rojaku pomagati – vedno in povsod!
