Se prižge ob sedmih škatla sama
kar od sebe, nepričakovano,
tolče mi v uho šumenje znano,
da pomislim, to bo te-ve drama.
Gre za poročila, a drugačna
dikcija v sedanjem je trenutku,
če sledil bi zvočnemu občutku,
rekel bi: zadeva bo privlačna.
Naša zmaga, vse se silno trese,
prvi smo, prvaki, šampioni,
vsepovsod okraski, lampijoni,
zmagovalci smo, takoj to ve se.
Pa pogledam dnevnik vendar malo,
radovednost namreč me premaga,
da bi videl, kolikšna je zmaga,
koliko se košev, golov dalo.
To kar vidim, avtogol je čisti,
a novinar zmago v njem prikaže.
Kdo zdaj, slika ali on nam laže?
So v zagonu športni aktivisti.
Gledam dalje, v našem košu žoga,
ki zadel ga spet je eden naših,
a novinar pravi: »Je od vaših.«
Kakšna vendar je njegova vloga?
»Le verjemi«, sliši se z ekrana,
»naša je ekipa zmagovita,
slika je pokvečena, prikrita
z njo resnica, liga smo izbrana.«
Komentar, kot da prvenstvo lansko
bi predvajali, ko smo slavili,
letos pa so v startu nas nabili,
smo pahnili v ligo se obstransko.
Ponesrečena sledi podaja,
vse po zlu gre, vse gre tja v prekrasno!
In potem mi le postane jasno:
tole navijaška je oddaja.
Duh emocionalni, ki v njej vlada,
ki za naše muči se do kraja,
duhamoren vedno bolj postaja,
je oddaja čista limonada.
V njej ubožec žurnalist navija,
vztrajno ignorira s tem realnost,
kakšna zmaga neki, tu banalnost
avtogole serijsko zabija.
