Koliko časa lahko Zoran Jankovič protipravno zanika pravico do groba in spomina?

Ljubljana,  21. septembra 2022

Predsednik Vlade RS Robert Golob

Predsednik RS Borut Pahor

Predsednica DZ RS Urška Klakočar

Predsednik DS RS Alojz Kovšca

Koliko časa lahko Zoran Jankovič protipravno zanika pravico do groba in spomina?

Komisija Vlade RS skuša že več let doseči vsebinsko in delovno sodelovanje z MO Ljubljana. V MO Ljubljana dosledno spregledujejo določbo 4.člena Zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, kjer je med pristojnostmi Komisije navedeno: »odloča o vrsti pokopa posmrtnih ostankov žrtev novoodkritih grobišč«. Neprestano zavračanje sklepa Komisije, da tudi v Ljubljani dobimo prostor za pokop posmrtnih ostankov žrtev iz prikritih morišč in grobišč, se je Komisija v svojem zadnjem pozivu obrnila na Vlado RS in sicer zato, ker  je v 11.členu navedenega zakona določba: »Pokop zagotovi pristojno ministrstvo.«

Kako bi bilo, če bi …

Problem, ki ga ima Zoran Jankovič,  je sistemskega značaja.

Jankovič ima razmeroma enostaven idološki register, ki je titofilno totalitarno omejen v duhu titoističnega sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Najbolj značilen pojav tega registra so Jankovičeve izjave, da je Ljubljana mesto heroj in da v Ljubljani ne bo domobranskih/izdajalskih spomenikov. Tako so govorili in vladali v titoizmu. In tako je govoril Danilo Türk, ko je govoril o  umorjenih v rovu sv. Barbare kot drugorazredni temi.

Naj   to  ideološko titoistično in titofilno armaturo lahko ponazorimo z  if history. Kako bi bilo, če bi …

Kaj bi bilo, če bi Adolf Hitler s Tretjim rahom zmagal v drugi svetovni vojni. Hitlerja bi zasuli s častmi, bil bi dosmrtni kancler, poveljnik partije, vojske, gestapa … Mnogokratno odlikovan, v čast njegovega rojstva bi prirejali mogočna praznovanja …. Po njegovi smrti pa njegov imperij ne bi zdržal. Sesul bi se pod svojimi nasprotji in pod pohodom demokracije, človekovih pravic, pravne države, kapitalizma …

Hitlerjevi ljudje bi se prelevili v demokrate, z vsemi sredstvi bi skušali obdržati čim več moči, kapitala. In skušali tudi  v novo družbo vnašati svojo vero. Pa vendar bi se znašli pod pritiskom procesov tranzicijske pravičnosti. Tako bi morali tudi pokopati žrtve, katerih umore so odobravali in ki so jim vzeli pravico do groba in spomina. Na primer, morali bi priznati holokavst in pokopati umorjene Jude.

Hitlerjansko razpoloženi ljudje bi storili vse, da bi jim ne bi bilo treba priznati nacionalsocialističnih zločinov in da jim ne bi bilo treba pokopati žrtev.   In v Nemčiji (pa še kje) poznajo tako zanikovalce holokavsta, kot zanikovalce zločinov vermahta …

Toda v Nemčiji dvomim, da bi kak župan Berlina zanikal holokavst in porajmos ali skušal preprečiti pokop posmrtnih ostankov umorjenih Judov in Romov / Sintov (če bi jih našli, seveda).

Jankovič  preprečuje izvajanje Zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev in preprečuje  pokop žrtev porajmosa – Romov, ki so jih v Ljubljanski pokrajini leta 1942 umorili partizani.

Posebno pozornost zasluži dejstvo, da je Jankovič v Ljubljano sprejel romsko družino z zanimivim slovesom, ne more pa sprejeti njihovih umorjenih bratov. Ali so umorjeni romski rojeni in nerojeni otroci, ženske in moški vsi po vrsti »izdajalci«?

Prav tako  je Jankovič po vstopu raziskovalcev in kriminalistov v rov sv. Barbare v Hudi jami  skušal odkritje zanikati tako, da je dal Mestnemu svetu ponovno poimenovati ulico po Josipu Brozu (in mimogrede, to je se je zgodilo ravno na obletnico Hitlerjevega rojstnega dne  20. aprila 2010). Jankoviča je ustavilo Ustavno sodišče, ki je taka poimenovanja in čaščenja totalitarnega diktatorja prepovedalo.

Seveda pa smo spremljali in spremljamo podobna dogajanja v nekdanji Sovjetski zvezi in Rusiji. Ali se Stalinov duh oživlja v Putinu? Ali ima Putinovo odlikovanje Jankoviču kak vpliv na Jankovičeve besede in Jankovičeva dejanja? Ali je kaka zveza med Jankovičevim kulturnim bojem proti spomenikom/grobovom »izdajalcev« in med počastitvijo  sovjetskih/ruskih žrtev, posebej tistih, ki so na bajonetih Rdeče armade prinesle zmago stalinizma  v Jugoslaviji/Sloveniji?

Če bi sledili županovi volji, da v Ljubljani ne bo spomenikov/grobov »izdajalcev«, bi lahko sklapeli: Če oznaka »izdajalec« velja za tiste, ki jih je kot take označilo partizansko gibanje in povojne titoistične oblasti, potem bi moral Jankovič biti dosleden in ustanoviti posebno pogrebno komisijo za take »izdajalce«. Potem bi morala ta komisija Jankoviču sporočiti, da je bil npr. na Žalah leta 2013 pokopan monsinjor Janez Zdešar, domobranec in s tem seveda »izdajalec«. In takih je še cela vrsta: nekdanji državni tožilec Anton Drobnič,  urednik Zaveze Justin Stanovnik, vodilni pri projektu farne spominske plošče Tine Velikonja, pa povratnik iz Argentine Ivan Korošec … Skratka, sami »izdajalci«, ki jih Jankovič dovoljuje in grobov in spomenike?

ZDA, Maribor in Ljubljana

Aprila 2014 je ambasada ZDA v Ljubljani postavila spominsko ploščo z napisom v angleščini in slovenščini:

»V spomin na vse žrtve totalitarnih režimov

Izkazujem čast in žalujemo za vsemi Slovenci, ki so trpeli pod fašizmom in nacizmom, izkazujemo čast in žalujemo za vsemi Slovenci, ki so trpeli pod komunizmom. Izkazujemo čast vsem Slovencem, ki so iskali mir in se niso mogli izogniti vojni. Izkazujemo čast in slavimo pogum vseh Slovencev, ki se trudijo za narodno spravo. Slavimo vse Slovence, ki se borijo za ohranitev slovenske neodvisnosti in njene identitete. Slavimo, pogum, sočutje in dostojanstvo slovenskega naroda.«

Joseph A. Mussomeli, tedaj ameriški veleposlanih,  je ob tem opozoril, da je v več kot treh letih v tej “neverjetno čudoviti državi” lahko ugotovil, da je pomanjkanje sprave največja ovira za slovensko enotnost. Vprašanje sprave tako zaznamuje vsak vidik slovenske politike in gospodarstva, Sloveniji pa večkrat onemogoča, da sprejme pomembne notranje in zunanjepolitične odločitve: “Preteklosti ne moremo ignorirati, vendar hkrati ne bi smeli v njej živeti. Edini način, da v resnici naredimo korak naprej, je, da se ozremo nazaj, preteklost sprejmemo in se z njo pomirimo,” 

Predsednik Jankovičevih zvestih podpornikov, komunistične partizanske veteranske organizacije, Tit Turnšek, je v odziv na to ploščo kar zagrozil z zamrznitvijo članstva v Natu in izgonom Mussomelija.

Toda tudi ta plošča je eden od mnogih spomenikov »izdajalcem«, ki jih ima Ljubljana.  »Žrtve vseh totalitarnih režimov« so tudi žrtve, ki jim je posvečen spomenik žrtvam vseh vojn – torej tudi »izdajalcem«, ki jih pobije in umori titoizem. Spomenik je bil odkrit   leta 2017, odkritja se je udeležil tudi Jankovič. »Izdajalcem« so v Ljubljani posvečene farne spominske plošče, kenotaf žrtvam dachauskih procesov, svoja kipa imata Marko Natlačen in Lambert Ehrlich, grobovi »izdajalcev« so domobransko pokopališče na Orlovem vrhu, grobišče v Kucji dolini, vojaško pokopališče za zidom pokopališča v Šentvidu, številni »izdajalci« so pokopani v družinskih grobovih po ljubljanskih pokopališčih.

V nasprotju z Ljubljano, ki spominja tako na mračne čase, ko so preganjali vampirje, čarovnice in podobno, Ljubljano, ki je reaktor  kulturnega boja v duhu   titoističnega aparthajda, je Maribor moderno evropsko mesto, spravna prestolnica Slovenije,  kar se odnosa do pravice do groba in spomina. Maribor je spravni vzor Jankovičevi Ljubljani,

Maribor je prvi postavil spravni spomenik: »Na pobudo Mestne občine Maribor in hrvaškega konzulata je bil leta 1990, sočasno z otvoritvijo krematorija, na območju Parka spominov na pokopališču Dobrava postavljen spomenik Pobitim po 9.5.1945.« Torej je Maribor na mednarodni ravni uresničil idejo Spomenke Hribar o postavitvi obeliska tudi tabuiranim žrtvam titoizma. Ko so pri gradnji avtoceste v protitankovskem jarku, v katerem je bilo umorjenih več kot 15.000 vojnih ujetnikov in civilistov, izkopali posmrtne ostanke 1179 umorjenih, so jih potem lahko pokopali od spravni piramidi na pokopališču Dobrava.

In ko je leta 2016 končno prišlo do pogreba posmrtnih ostankov 1410 umorjenih v rovu sv. Barbare v Hudi jami, jih je bilo možno pokopati v parku spomina na pokopališču Dobrava.

Predvsem po zaslugi Lidije Pliberšek, direktorice pogrebnega podjetja Maribor, je bil na pokopališču Pobrežje postavljen »Spomenik miru, posvečen je vsem vojnim žrtvam druge svetovne vojene, ki so umrle na območju Maribora.Med drugo svetovno vojno je bilo na pokopališču Pobrežje pokopanih okoli 3000 vojakov in civilistov iz 27 držav.« 

Zanemarjeni grobovi zmagovalcev

Jankovičeva trditev, da v Ljubljani ne bo spomenikov/grobov izdajalcev dobi poseben pomen, če jo preverimo s tem, kakšna je skrb tabora, ki mu služi Jankovič, za grobove tistih, ki jim je titoizem priznal pravico do groba in spomina.

Realnost mnogih partizanskih grobišč in grobov je neurejenost, nevednost o tem, kdo je v njih pravzaprav pokopan. »Jankovičevim« ni zelo mar za partizanske kosti, so le domnevni temelj ideološkega čaščenja, mitomanije, potvorb, tudi laži.  

Morda najbolj značilna ilustracija tega položaja je dejstvo, da je bila zadnja sekretarka Komunistične partije v Ljubljani prva žrtev povojnih umorov. Mekinovo so umorili njeni sotovariši, potem pa so njeno truplo priložili k žrtvam, ki so jih na Turjaku

Leopoldina Mekina in turjaške žrtve, ki so jih umorili domobranci 4.maja 1945 na Turjaku. Spletni zapis danes pove: »Kljub kasnejšim ugotovitvam, da je šlo pri obtožbah o njeni izdaji za zavajanje in neresnice, Leopoldina Mekina ni bila nikoli rehabilitirana niti razglašena za narodno herojinjo.«

Ali je Leopoldina Mekina za »jankoviče« izdajalka ali žrtev, ki jo bodo rehabilitirali. Če bi ostala izdajalka, bi bilo dobro spominski kamen z njenim imenom, ki stoji na pokopališču borcev in talcev na Žalah, kot »izdajalskega« odstraniti?

Na številna javna opozorila o neurejenih evidencah in neurejenosti samih partizanskih grobišč in grobov se ne MOL ne Zveza združenj borcev ne odzivata.

Naj ponovim osnovno negotovost glede pokopanih na Sv. Urhu:

»Na tabli, posvečeni spominskemu območju Sv. Urh, piše, da je tam »kostnica s spomenikom žrtvam nasilja na Urhu in padlim partizanom v bojih za Urh in na Javorovici«.

V registru vojnih grobišč za Sv. Urha navajajo, da je »v grobnici je pokopanih 123 žrtev vojne. Med njimi so tudi posmrtni ostanki 36 borcev četrtega bataljona Cankarjeve brigade (ta število je verjetno previsoko – op.p.), ki so skušali 18.9.1943 zavzeti belogardistično postojanko.”

Na wikipediji pa zvemo, da na Sv. Urhu »v grobnici ležijo posmrtni ostanki 123 žrtev zločinov in 56 borcev Cankarjeve brigade, prenešenih po koncu vojne (verjetno z Javorovice – op. p).«

Če to vzamemo, tako kot piše, potem bi pričakovali, da bi bilo v kostnici na Sv. Urhu pokopanih ne 123, kot piše v prvem zapisu, ampak 179, kot piše v drugem zapisu.

Vendar zgodba o premetavanju kosti se še bolj zaplete, ko gremo k Sv. Urhu in prepišemo imena, ki so vrezana v kovinski obroč, ki obdaja spomenik.

Vpisanih je kar 260 imen. Če preverimo kraje pokopov žrtev po popisu žrtev vojne in revolucije Inštituta za novejšo zgodovino, potem naj bi jih bilo 88 pokopanih pri Sv. Urhu, 82 jih pokopanih drugod, za 73 ni podatkov, kje so pokopani, kar 17 pa jih v popisu ne najdemo. Kar dobro premetane kosti, mar ne?

Preverimo še, kako je s posmrtnimi ostanki partizanskih žrtev z Javorovice.

V registru vojnih grobišč za Javorovico piše, da tam stoji »kenotaf 124 borcev NOV”. Na spominski plošči na Javorovici pa piše, da je ‘CANKARJEVA BRIGADA V BORBI Z BELOGARDISTI 16. MARCA 1944 TUKAJ ŽRTVOVALA 146 BORCEV ČETRTEGA BATALJONA’.

Morda pa ni prav ne 124 ne 146. 23. decembra 1945 so svojci padlih zapisali, da je ‘pri porušeni cerkvi nad Javorovico skupni grob od 64 padlih borcev … Drugi skupni grob se nahaja v gozdu okoli 500 metrov vzhodno od porušene cerkve v Javorovici, kjer je 22 padlih borcev zakopanih. Na jugovzhodnem izhodu iz Javorovice  je zakopam samo jeden padli partizan. V enem smrekovem gozdu kmalu nad samostanom Pleterje ob poti na Javorovico so zakopani štirje partizani. Drugi posamezni grobovi so bolj oddaljeni od Javorovice, okoli 18 jih je preje padlo, vsega skupaj je 118 padlih v Javorovici.’

Kje pa so dejansko pokopani na Javorovici pobiti partizani? Na spletu zvemo, da so ‘v ruševinah kapelice umrle začasno pokopali, kasneje so posmrtne ostanke prevzeli njihovi svojci, 56 padlih in pobitih pa je bilo leta 1949 preneseno v skupno grobnico na sv. Urh pri Ljubljani.’

Aleš Nose je sestavil seznam partizanskih izgub na Javorovici, ki ima okoli 110 imen, še okoli 10 žrtev pa naj bi bilo neznanih. Od znanih jih je v popisu inštituta za kar 53 ni vpisano, kje so pokopani, 31 jih je pokopanih na Sv. Urhu, kar 12 žrtev pa naj bi bilo še pokopanih na Javorovici. Ostali so pokopani po drugih krajih.«

Nič manjše niso zadrege s tem, kdo je v Spominskem parku in grobišču borcev in talcev, padlih v NOB, pokopan na Žalah. Milan Brezovar je leta 1988 objavil, da je v uradnih popisih na Žalah 350 poimensko navedenih borcev in 64 z oznako neznani talec. Skupaj 414. Brezovar je preveril vse grobove in imena ter naštel 432 grobov z imenom in 67 z oznako neznani talec. Skupaj 499. Torej kar 85 grobov več, kot je navedeno v uradnih seznamih (82 grobov z imeni in 3 več z napisom neznani talec). Na nagrobnikih so narobe zapisali 47 priimkov in imen, letnic rojstva in smrti, kraja smrti. Uradni seznam žrtev na tem grobišču ni popravljen. Vse napake so še vedno v registru vojnih grobišč. Tako kot marsikje drugje. Ob tem grobišču so na Žalah še grobovi vojakov Jugoslovanske armade. Od konca vojne do leta 1952 jih je bilo na Žalah pokopanih več kot 350. Njihovi grobovi razpadajo.«

Zato sklicevanje ne na »mesto heroj« ne preklinjanje »izdajalcev« ne more odrešiti Jankoviča, njegovih botrov in podrejenih uradnikov odgovornosti za te tragične posledice komunističnega ateističnega pokopa.

Družinski grobovi

Raka rana slovenskega mesta mrtvih druge svetovne vojne so družinski grobovi. Edini poskus popisa vseh grobišč in grobov zmagovite strani je bil leta 1978, pa ga večina tedanjih občin  ni opravila. Predvsem niso popisali družinskih grobov. Zato so  v Zakonu o vojnih grobiščih iz leta 2003 družinske grobove črtali iz državnih evidenc. Tako se je država odrekla verjetno okoli 20 tisoč vojnim grobovom. To lahko obravnavamo kot primer mnemocida, izbrisa spomina.

Tudi  v Ljubljani.

Samo na Žalah je stotine družinskih grobov, kenotafov vojnih žrtev. Tudi pomembnih, tako na partizanski (Kante, Perc …) kot protipartizanski (Praprotnik, Ehrlich …) strani, pa tudi drugih žrtev. Mnogi grobovi so zapuščeni ali že imajo nove najemnike. Tako so na mestu, kjer je bila pokopana znana družina Grasseli, tudi Andrej, ki je bil ustreljen kot talec, zdaj Mačkovi. Ali ni ironično, da v iskalniku grobov na Žalah zvemo, da je bila tam, kjer je sedaj grob talca Viktorja Grašiča, pokopana družina Čuk, ki jo umorijo partizani: oče, mama in dveletna hčerka?

Take bodo ugotovitve tudi marsikje drugod po Sloveniji. Čas je za dialog in strokovno utemeljene odločitve, kako naprej!

Škofovi zavodi in Macesnova gorica

Leta 2015 so v Zavodu sv. Stanislava blagoslovili spominsko obeležje Mir s teboj, posvečeno vsem, ki so trpeli v zavodu v tragičnih dogodkih prejšnjega stoletja. Med prvo svetovno vojno je bil zavod namreč spremenjen v vojaško bolnišnico, med drugo v nacistično taborišče za izgon Slovencev, takoj po vojni pa v taborišče OZNE za uničevanje nasprotnikov nove oblasti. S tem smo tudi sklenili leto spomina, ki je pod geslom Sofoklesove Antigone »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu«.

Nečak vojnega ujetnika Jožeta Vrečka, ki je pokopan na vojaškem pokopališču za zidom pokopališča v Šentvidu, je prosil, da bi v primeru izkopa posmrtnih  ostankov in identifikaciji strica pokopal v družinski grob na Žalah. Ali bi Jankovič v tem primeru dovolil, da »izdajalec« dobi grob? Ali bi dovolil pokopali Ljubljančana v Ljubljani?

Umorjeni v breznu pod Macesnovo gorico so bili pripeljani iz koncentracijskega taborišča v škofovih zavodih v Šentvidu. Med njimi so bili tudi številni Ljubljančani. Po podatkih popisa smrtnih žrtev druge svetovne vojne in revolucionarnega terorja po njej je bilo v Kočevskem Rogu umorjenih vsaj 1.500 oseb. Med njimi je bilo vsaj okoli sto takih, ki bi bili danes občani MO Ljubljana. Ker je trenutno   izkopanih žrtev iz brezna pod Macesnovo gorico   že več kot tri tisoč, možno pa je, da jih bo vsaj še nekaj sto več, je verjetno med njimi tudi precej več Ljubljančanov kot je trenutno znano.

Zato je morišče in grobišče pod Macesnovo gorico še kako ljubljansko.  In prav v tej luči je razumeti sklep Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, da je izbrala Ljubljano kot mesto groba teh žrtev.

Zato upam, da bomo tudi predvolilni čas izkoristili za vsebinsko razpravo o teh odprtih vprašanjih.

Srečno!

Dr. Jože Dežman

Fotografija je simbolična.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več
[obvestilnik logo="prikazi" target="_blank"]