Mars napada, kot naslov je igre?
Gre za Orsonovo dramo tisto,
ki ljudi je obnorela čisto,
da zelene videli so tigre?
Ne, ni tisto, šov je prav resničen,
v njem zelencev ni, ne napadalcev,
pač pa obsesije nekaj talcev,
če v presoji skrajno sem pravičen.
Ne napada Mars, gre pa za dramo,
za teater, kjer se hvali ptiča,
skuštranega sivca, pridaniča,
poje se mu hvalo eno samo.
Da naseda se kot tistekrati,
ko je Orson marsovce predvajal,
pol Amerike pri tem zavajal,
norca bril iz njih večkratno hkrati?
Tokrat norec da sam sebe brije,
v tem podobnost ena je edina,
tip se imenuje Marcelina.
Orson se lahko pred njim le skrije.
Marcelina stara sivolasa
v studiu abotnosti prodaja
in signale naokrog oddaja,
da golob nezemeljska je rasa.
Da nadzemeljska je, prav božanska,
kajti v stotih dneh ji je uspelo
nekaj, kar je nečloveško delo,
veličina strašna, gromozanska.
Kaj še, za božanskega gre sina
in zvalila ga je golobica,
to je zapovedana resnica,
ki jo propagira Marcelina.
Dobro še, da vse je zaigrano,
zgolj študentov glume igra slaba,
ki jo naglo preglasi pozaba,
kakor gre v pozabo vse zlagano.
