Nedeljska misel: Sreča pred zvestobo

Tema bogastva se pri Luku ponavlja, zato je očitno njegova skupnost imela veliko bogastva in ni mogla najti ravnovesja med materialnimi dobrinami in potrebami evangelija. Tako je šestnajsto poglavje posvečeno prav problemu uporabe bogastva.

Jezus učence nagovori s sramotno prispodobo, ki je prisotna le v Lukovem evangeliju: govori o upravitelju, gospodarju in prevari, skupaj z nekakšno hvalnico goljufu. Postavlja se vprašanje: kako je mogoče hvaliti nepoštenega, človeka ki evidentno krade?

Povejmo takoj: Jezus hvali sposobnost reagiranja v kompromitirani situaciji, pohvaliti je treba intuicijo, pobudo. Upravitelj ni sam odstopil, ni se pritoževal, ni se smilil sam sebi. Soočen z nočno moro izgube socialnega statusa, se zateče k finančnemu mehanizmu, ki ga začasno kaznuje, a mu omogoča, da pozdravi svoje bilance in obdrži položaj. Ko se je soočil s problemom, je našel kreativno rešitev. Sistem zemljiških posesti je bil v Galileji namreč obsežen in je bil pogosto v rokah tujcev. »Direktorji« niso bili plačani neposredno, ampak so si izklesali honorar za opravljene transakcije. Tako se torej upravnik odreče lastnemu zaslužku, da bi si rešil službo.

Morda nekaj podrobnejše razlage tekstov današnje nedelje:

Berila te 25. nedelje (Am 8,4-7; 1 Tim 2,1-8; Lk 16,1-13) med letom, leto C, bi lahko vzkliknila: ah končno je priznano, da je tudi nepošteno bogastvo mogoče uporabiti za višje cilje: “Gospodar je pohvalil tega krivičnega oskrbnika, ker je ravnal prebrisano.”

Zdi se torej, da v nekem smislu lahko ravnamo nepošteno, ker bo na koncu vedno nagrajeno; in to bi se tudi zdelo nekoliko podobno današnji filozofiji v svetu politike, družbe in tudi, na žalost, v svetu Cerkve.

Sporočilo pa je ravno nasprotno in zelo jasno je, kje je evangeljski poudarek. »Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema, ker bo enega sovražil ali drugega ljubil ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in bogastvu. (mamonu)”

Tako pa se ponovno soočamo s prispodobo, katerih je polno v evaneljskih pripovedih.

Poleg resničnega materialnega bogastva, ki je v rokah 1 % svetovnega prebivalstva, moramo razmišljati o tem, da si je danes človeštvo uspelo ustvariti možnost izbire več bogov hkrati, ne da bi to imelo kakršenkoli smisel krivde, ker so ti bogovi nevidni v naši glavi, ki jo pogojujejo s psiho-relacijskimi mehanizmi, zasnovanimi tako, da ustvarjajo željo in zato tudi potrebe, in jo porabijo v prepričanju, da je ta stvar tam ki ti je potrebna kot zrak in da si pripravljen narediti vse, da jo dobiš, saj ti “mamon” pove, da jo lahko imaš s plačevanjem “majhnih in ugodnih uslug«, ki se začnejo šele čez nekaj mesecev … čudovito, kajne to?

Tako pogosto nismo mi tisti, ki izbiramo, četudi se navidezno zdi tako, ampak nas izbere svet … z vsemi svojimi »človeškimi iluzijami«.

Vendar pazite, da tudi tisti, ki so se odločili biti na božji strani, niso izvzeti iz tveganja ustvarjanja »dvojnega boga«: to pomeni, da poleg Boga prave vere hkrati ustvarijo boga vraževerja, za katerega ne veš nikoli kam te potegne… Pomislimo na pesem “Tomorrow is another day” Ornelle Vanoni: “To je eden tistih dni, ko čutiš melanholijo, ki te ne bo zapustila do večera, moja vera je zdaj že preveč omajana, ampak molim in si mislim, da poskusimo tudi z Bogom, nikoli se ne ve … ”.

Krščanstvo meni, da je vraževerje greh proti prvi zapovedi (2 Mz 20,3), ki od človeka zahteva, da prepozna in časti edinega Boga v skladu z metodami, ki jih uči sama Biblija, ne da bi pozabili na opozorilo prebivalcem Izraela pred vstopom v obljubljeno deželo: »Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi sina ali hčer žrtvoval v ognju, ki bi opravljal vedeževanje, zarotoval, razlagal znamenja ali čaral ali izgovarjal uroke ali klical duhove umrlih in druge duhove ali povpraševal umrle za svet. Kajti Gospodu je gnusoba, kdor koli dela te reči, in zaradi teh gnusob jih bo Gospod, tvoj Bog, pregnal pred teboj.« (5 Mojzesova 18,10-12).

Bogastvo duhovnega uboštva, ki ga je poln sekularni svet, a žal tudi katoliški svet, ki gre od vraževerja do astrologije, do relikviarija, do tarok kart, do zasvojenosti z igrami na srečo, do finančnih obrokov vsega možnega …, je novi “mamon” (»tako rekoč nov« …), ki subtilno spodkopava Boga vere, upanja in ljubezni iz uma in srca človeštva.

Sveti Pavel nas opominja: obnašajmo se, kot da smo od tega sveta, vendar se ne prilagajajmo temu svetu.

To je vse … Kristus nas kliče, v nadaljevanju beril preteklih nedelj, da se vsak dan odločamo na svoji poti skozi življenje. V »Zgodbah ruskega romarja« avtor piše: »Po božji milosti sem človek in kristjan; po delovanju velik grešnik; po poklicu romar najbolj bedne vrste, ki tava iz kraja v kraj. Moje zemeljsko premoženje je sedlo na hrbtu, z nekaj kruha in v notranjem žepu suknjiča Sveto pismo. Nič drugega … “.

Nepoštenost – krivica pravzaprav

— Gospodar je pohvalil tistega krivičnega oskrbnika. Ta fraza je, če dobro pomislite, evangeljsko brez pomena. Nepredstavljivo je, da mu je gospodar, ko je bil takorekoč oropan, rekel: “Bravo!”. Ta stavek razumemo le, če vemo, da beseda “gospodar” v grščini pomeni tudi “gospod”. (εἶπεν δὲ ἐν ἑαυτῷ ὁ οἰκονόμος, / oskrbnik/ Τί ποιήσω, ὅτι ὁ κύριός /gospod/ μου ἀφαιρεῖται τὴν οἰκονομίαν ἀπʼ ἐμοῦ; σκάπτειν οὐκ ἰσχύω, ἐπαιτεῖν αἰσχύνομαι.) – Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram.

Zdaj je jasno. Jezus je tisti, ki pravi tistemu oskrbniku: “Premeteno si ravnal”. Prilika se je torej končala takole: »Jezus-  gospod – gospodar – je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.« (v.8). Skratka, prispodoba se je prvotno končala z Jezusovo presenetljivo hvalnico, v sedanjem besedilu pa mu jo tradicija pripisuje posredno.

Všeč mi je Jezusov pogled, ki v profanih držah ujame tisti delček lepote, ki naj v svojo skupnost vnese toliko strasti, da postane rodovitna. Oskrbnik iz perfidne osebe postane merilo.

Ustvarjalnost

Kar se zgodi je presenetljivo? Oskrbnik je ugotovil goljufanje in ocenjuje možne rešitve.

Ko se tako pogovarja sam s seboj (tako kot večina LUKOVIH likov), oskrnik začne razmišljati o svoji prihodnosti.

Oskrbnik se ne pusti, da bi ga prevzeli občutki krivde. Poznam veliko ljudi, ki si ne dovolijo veselja odpuščanja, ki ostajajo vezani na napake, storjene pred leti. Nesmiselno je razmišljati o tem, kaj bi moral narediti v tej situaciji, kako bi se moral obnašati. Res je, prav imaš, ampak zdaj se je zgodilo, kar se je, odpusti si in glej naprej.

Oskrbnik potem, ko ugotovi napako, oceni dve rešitvi. Prvi je: »Prosjačenje«, torej spoznanje, da niste več vredni ljubezni, ker je bila storjena neodpustljiva napaka. Drugi je: “Delati”, to je poskušati ponovno pridobiti izgubljeno dostojanstvo.

Oskrbnik ne reče: “Konec je!”. Ne poskuša se opravičiti, ampak prizna svojo napako (odpusti si) in gleda naprej. Ko se moti, opazi druge in jim pomaga. Tukaj je kreativna rešitev: najti prijatelje, ki mu lahko pomagajo, ko jo potrebuje. Jezus želi, da se učimo od njega. Ko nekaj ne gre, je odveč vztrajati, se slepiti, preprosto se moramo spremeniti, mi smo tisti, ki se moramo spremeniti. V težki situaciji najdemo kreativno rešitev. Namesto da bi izgubljali čas s pomilovanjem samega sebe, preostanek časa, ki nam je ostal, porabimo za ljubezen.

Upravitelj zato ukrepa: enega za drugim pripelje različne dolžnike. Prvi prejme 50 odstotkov popusta, drugi 20 odstotkov. Prej je ogoljufal dolžnike, zdaj vso svojo strast namenja pomoči le-tem. Spremenite napako v nekaj pozitivnega. Instinktivno bi moral nabrati čim več, da bi imeli rezerve a namesto tega se osredotoča na usmiljenje, v upanju, da bo prejel usmiljenje, in dela dobro, saj dobrodelnost izbriše mnoge grehe.

Zvitost

Jezus tega oskrbnika ne predlaga kot zgled nepoštenosti, ampak kot zgled zvitosti. Na koncu pa grenka ugotovitev: »Otroci tega sveta so preudarnejši kakor sinovi luči«. Učenec bi moral imeti enako energijo, strast in iznajdljivost kot upravitelj, da bi oznanil dobro novico. Predstavljam si spremenjen obraz zaljubljenega mladeniča, veselje, ki veje iz njegovega pogleda in se sprašujem, ali imajo naše skupnosti vsaj polovico takega navdušenja pri oznanjevanju evangelija. Bodimo iskreni, morda nam manjka strasti: mnoge skupnosti so okostenele, nostalgične, nezmožne novosti … Morda bi bila potrebna zvitost skrbnika prilike, postavljena v službo evangelija.

Prijatelji

Jezus zato sam komentira priliko: »Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, 

da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade« (v.9). Konec koncev ni več človeške zapovedi. V igri življenja zmaga tisti, ki ima največ prijateljev, ne tisti, ki ima največ denarja. In prav ti prijatelji nas bodo sprejeli v nebeško hišo, ne Bog, oni so tisti, ki imajo ključe do nebes.

V tem je veličina oskrbnika: da se zdaj odreče nečemu, da bi vložil v svojo prihodnost. “Življenje ni dano nikomur v posest, ampak vsem v upravljanje” pravi Seneka. Vem, da se sprašujete: ampak zakaj bo ta krivični oskrnik dobrodošel v nebesih? Zato, ker se Božji pogled ne ozira na greh, ampak na storjeno dobro, ki bo vedno neizmerno več kot storjeno slabo. Njegove oči ne bodo gledale vas, ampak okoli vas, prijatelje, ki ste jih tolažili, revne, ki ste jim pomagali. Pogledal bo dobro, ki ste ga storili, da bi prikril slabo. Edini način, da pademo na noge, ko se motimo, je, da ljubimo čim več. Oskrnik stori dolžnikom to, kar Bog stori človeku: odpusti dolgove. Seveda je oskrbnik usmiljen iz nuje, iz zvitosti, Bog seveda ni tak. Bog človekovo srečo vedno postavlja na prvo mesto, ne gleda na mojo zvestobo, ampak na mojo srečo.

»Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mamonom, kdo vam bo zaupal, kar je resnično?« (v.10.11). 

Mamon

»Ne morete služiti Bogu in mamonu« – οὐ δύνασθε Θεῷ δουλεύειν καὶ μαμωνᾷ (v.13)

Ta mala prispodoba poskuša obrniti paradigmo, na kateri temelji svet: tisto, kar daje varnost, ni denar. Izraz “mamon” se v evangelijih pojavi štirikrat, od tega trikrat pri Luku in ima v hebrejskem korenu enak pomen kot beseda “amen”, to je “tako bo”, “gotovo je”. Izraz ni svetopisemski, ampak ga najdemo v judovski literaturi in ga lahko razumemo kot »bogastvo, ki nam ne pripada«. Bogastvo ima veliko pomanjkljivost: izgubi se, zato ga ljudje poskušajo obdržati, Bog ne, tudi če umreš, ga izgubiš.

Za Boga je naša sreča pred našo zvestobo in v nebesih nas bo sprejel z obrazi tistih, ki smo jih osrečili.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več